V leru

David Cameron je bil na vrhu EU kar zbadljiv do svojih kolegov. Govoril je o visoki gospodarski rasti na Otoku in odpiranju delovnih mest. Od evropskih kolegov je hotel slišati, kaj bodo naredili pri reformah, da stagnacija v Uniji ne bi ogrozila gospodarskega čudeža v njegovi Veliki Britaniji.

Z vrha je sicer odšel besen, ker je izvedel, da pozitivna gospodarska gibanja in večja blaginja na Otoku v zadnjih dveh desetletjih pomenijo, da mora London v proračun Unije vplačati veliko več, toda njegova sporočila niso bila brez soli. Drugače kot v velikem delu stare celine, predvsem na njenem jugu, ki o strukturnih reformah veliko govori, ne da bi bilo tudi kaj narejeno, ima Velika Britanija za sabo desetletja preobrazbe gospodarstva.

Evrsko območje je še vedno ujetnik neskončnih razprav, kako bi dosegli, da bi prizadevanja za večjo gospodarsko rast in ustavitev rasti dolgov lahko šla z roko v roki. Italijan Renzi in Francoz Hollande sta prepričana, da višji cilji upravičujejo spodkopavanje verodostojnosti evra z nekaznovanim kršenjem proračunskih pravil. Sklicujeta se na težak gospodarski položaj. Sever na čelu z Nemčijo s sklicevanjem na nauk iz dolžniške krize zahteva urejene proračune in reforme kot temelj za naložbe in večjo rast. Postavlja se tudi po robu nenehnim zahtevam po vzpostavljanju novih skladov za spodbujanje rasti in zaposlovanja. Navsezadnje, članice skoraj ne uporabljajo razpoložljivega evropskega denarja iz opevanega sklada za zaposlovanje mladih.

Državne blagajne za investicije so prazne. Evropska komisija, okrepljena z novimi instrumenti za nadzor proračunov, se poskuša izogniti političnemu zaostrovanju pri preverjanju spoštovanja maastrichtskih pravil. Slovenija je videti, kot da išče prostor med obema taboroma. Prihod nove evropske komisije bi lahko bil priložnost za nov začetek, s katerim bi odstranili za vse škodljivo blokado.