Dom in svet: Za in proti

»Jaz, skoraj slep, bom odšel na volišče in volil proti.« Enaindevetdesetletni Andrea Camilleri, eden najuspešnejših, najbolj prevajanih italijanskih piscev, njegovega junaka, sicilijanskega inšpektorja Montalbana poznajo povsod, je med nasprotniki ustavne reforme, o kateri bodo Italijani 4. decembra glasovali na referendumu. »Za to, da bom lahko sploh volil, sem opravil dva okulistična pregleda, potrebna za vstop v volilno kabino s spremstvom. Podpiram reforme, a ta reforma je zmazek.«

V obdobju po vojni smo si trdo prizadevali za to, da bi se Italija spet postavila na noge. Tega duha zdaj ni več, pripoveduje Camilleri za Corriere della Sera. Ali Renzi ni dober predsednik vlade? »Ne. Je nepremišljen, impulziven, zaverovan v svoj prav. Strah me je, ko pripoveduje laži, na primer, da je prihodnost naših otrok odvisna od referenduma. Gre za nekaj čisto drugega.«

Italija je razdeljena. Številna znana imena, podobno kot ob glasovanjih drugod, so se opredelila »za« in »proti«. Najsijajnejši italijanski chef Massimo Bottura iz Osterie Francescane v Modeni, restavracije s tremi Michelinovimi zvezdicami in med petimi najboljšimi lokali na svetu, je zavzeto za. Pravi, da če reforma propade, bo nemara zapustil državo. Svojo kuhinjo definira kot tradicionalno, drugi ga imajo za avantgardo, sam pa tačas govori o politiki. V dolgem intervjuju pojasnjuje, kako trepeta pred logiko, da se Italija ne more spremeniti.

Italijanski referendum pomeni spreminjanje nespremenljivega, to je môra italijanskega političnega sistema, ki je v zadnjih 70 letih proizvedel več kot 60 vlad. Ambiciozni Renzi je začel s spremembami čisto pri vrhu, ukiniti hoče polni bikameralizem, odvzeti vso vlogo in pomen senatu, to je najpomembnejša italijanska povojna reforma. Pred nekaj meseci je bila premierova zmaga zagotovljena, v novem kontekstu je popolnoma negotova.

Po britanskem referendumu o izstopu iz Evropske unije in ameriški zmagi Donalda Trumpa je tudi italijanski decembrski referendum obtežen s preveč prtljage. Bije se bitka med tradicionalno politiko in antipolitiko, v tem oziru lahko postane Italija naslednja domina, Matteo Renzi je utelešenje establišmenta. Paradoks je, da je sam populist. Zdaj hoče postati kakor Trump, toda ali ni pravzaprav on sam original, rottamatore, tisti, ki je napovedoval, da bo demoliral, transformiral vodilni politični razred. Zgodba se je obrnila na glavo tudi zaradi obupne Renzijeve napake: preveč je personificiral referendum, izid je povezal z odstopom, izrekanje bo v tem smislu plebiscit o njem, nemara si zaman poskuša rešiti kožo. Dolgo se je zdel tipičen junak našega časa, teatraličen komunikator z veliko forme in malo vsebine, zdaj je žrtev lastnega blefa.

Deset dni pred referendumom so videti volilne preference definirane, ankete kažejo sedem- do desetodstotno prednost nasprotnikov, čeprav nas brexit in ameriške volitve opozarjajo, da tekme ni konec, dokler ni konec. Medtem ko Evropa histerizira, kaj bo, če pade Renzi, ta zagotavlja, da se bo boril do zadnjega kot lev. Vprašanje ostaja, ali lahko aktivira tiho večino.