Tiskane izdaje
Predstava Pantagruelova svakinja v izvedbi Narodnega gledališča Radu Stanca iz mesta Sibiu, madžarskega gledališča iz Cluja (Romunija) in Compagnie Silviu Purcărete iz Lyona, je v soboto odprla letošnji 15. Ex ponto, mednarodni gledališki festival, ki z nekaj odvodi sega tudi na likovno in glasbeno področje, in samo upamo lahko, da bodo dogodki, ki ji bodo v naslednjih desetih dneh sledili, z njo v tesnem »sorodu«.
»Sorodniški« je tudi naslov gledališkega Rabelaisa v režiji znanega romunskega režiserja, ki deluje v Franciji, Silvia Purcăreteja. V Pantagruelovi svakinji se je lotil snovi, ki je na prvi pogled nenavadno hvaležna za vsakršno obdelavo, vendar se je Purcărete odrekel eni od temeljnih kvalitet Rabelaisa, njegovemu bogatemu jeziku, in predstava je praktično brez dialoga, zato pa izumil adekvaten gledališki jezik, s katerim uprizarja in nadgrajuje znamenito predlogo. Gre v resnici za neke vrste »svaštvo« z izvirnikom, saj Purcărete uprizarja fusnote na Gargantuo in Pantagruela; s serijo prizorov, ki sicer sledijo duhu renesančnega izvirnika, a v resnici na odru uprizarjajo lastno zgodbo, se oddolžuje zlasti Rabelaisovi originalnosti in subverzivnosti, njegovemu obešenjaštvu in »nadrealizmu«. Purcăretejeva scenska domišljija na odrskih tleh vzpostavlja realistične situacije, ki jih že v naslednjem hipu spodmakne z igrivo, ironizirajočo, podtalno logiko, lepoto spodkoplje s perverzijo, harmonijo z distonijo, red z intervencijami kaosa. Rezultat je ritmično razgibana in razplastena, a vendar »skladna« uprizoritev, ki se najbolj razmahne v iskanju različnih scenskih metafor na temo žrtja in požrtnosti (mesenje testa, peka človeka, kopanje globoko v njegovo telo itn.), pa nenehnega polaščevanja ter karnevalske razuzdanosti, z najrazličnejšimi humorno oz. ironično-ludističnimi poudarki (bizarne prikazni, nepričakovane preobleke, »nehumane« deviacije človeškega itn.), manj pa v erotičnem oziroma seksualnem smislu (nekaj povezovalnih prizorov je sporočilno in scensko tudi skromnejših). Pri tem najde nekakšno učinkovito samoumevnost, skorajda ležerno, čeprav virtuozno izvedbeno spretnost, najsi bo v petju zahtevnih vokalnih kompozicij, njihovi spremljavi na instrumente ali v izvedbi vsemogočih fizičnih akcij, hipnih transformacij ipd. Nastopajoči v Pantagruelovi svakinji spominjajo na dobro utečen nadrealistični stroj, ki pa se vendarle hrani s pristnim človeškim materialom, in pri tem nenehno postavlja pod vprašaj naravo našega humanizma, zlasti naše sobivanje in sočutje, ter trga njegovo lažno ideološko kožo in brez predsodkov pogleduje podnjo. Purcărete je po eni strani scensko skromen, ekonomičen, elementaren in karseda materialen (npr. v dobri izrabi rekvizitov ali kostumov), po drugi strani pa mu niso tuji tudi bolj monumentalni spektakelski poudarki (npr. »dež« žlic ali konj, ki se spusti z »neba«).
Gre skratka za dober začetek festivala in za več kot poučno srečanje z romunskim gledališčem oziroma enim njegovih najizrazitejših sodobnih predstavnikov.
Iz tiskane izdaje Dela.
