Afel Bocoum & Alkibar

Afel Bocoum je imel izredno priložnost, saj ga je stric Ali Farka Toureje, kakor tudi številne druge sorodnike in sovaščane v Niafunkeju, učil tradicionalne malijske glasbe, ki je po prihodu v ZDA postala ena glavnih sestavin bluesa. Je dedič njegovega glasbenega izročila, v Ljubljani pa je že nastopil 2006 na Drugi godbi. Tokrat bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s svojo spremljevalno skupino Alkibar predstavil nov, tretji, album Tabital Pulaaku.

Vse bolj popularen predstavnik malijskega bluesa je izjemno nadarjeni kitarist, skladatelj in pevec Afel Bocoum, ki izhaja iz ljudstva Sonrai. Za njegovo glasbo je značilno prevevanje suhosti puščave in vlažnosti reke Niger, ki življenje daje. S trinajstimi leti se je pridružil stricu Aliju Farku Toureju in njegovi skupini Asco, v osemdesetih letih pa je ustanovil svojo zasedbo Alkibar, kar pomeni »glasnik velike reke«. Leta 1999 je izdal prvenec Alkibar, posnet med živahnimi nastopi s Tourejevo zasedbo, v začetku leta 2006 pa studijski album Niger, ki nas ponese na obrežja te reke, k enemu od izvirov bluesa. Glasbo z obeh je leta 2006 predstavil na Drugi godbi s projektom Desert Blues s Habibom Koitejem in tuareško žensko zasedbo Tartit. Tokrat pa bo predstavil letošnji album z naslovom Tabital Palaaku.

Opazno je bilo tudi Bacoumovo sodelovanje pri projektu Mali Music britanskega pevca Damona Albarna iz skupine Blur, kar je pripomoglo k prepoznavnosti malijske glasbe. Podoben projekt je z Ali Farka Tourejem in njegovo druščino malijskih glasbenikov imel ameriški kitarist Ry Cooder na plošči Talking Timbuktu.

Tudi na novem albumu se Afel Bocoum navdihuje pri mentorju Aliju Farki Toureju in sploh na posodoboljni različici malijske tradicionalne glasbe. Afel ni bleda kopija Alija, temveč učenec, ki je svojim slavnim stricem sodeloval od mladih nog in na katerega je pač močno vplival. Z nadaljevanjem njegovega glasbenega izročila se mu želi pokloniti in izkazati spoštovanje glasbenemu slogu Malija, ki ga je v svetu populariziral.

Afel Bocoum ve, da se glasbenik pogosto mora sprijazniti, da je novi poganjek ali celo veja družinskega drevesa. Vendar drevesni sok oplaja in ščiti pred sušo. Svoje električne in akustične kitare, ngoni, njarko, bas in calabash tudi na na novem albumu Tabital Pulaaku preplete v učinkovito zvočno tapiserijo, ki se kot topla odeja ovije okoli poslušalca. Fulani, Songajci in Bambari pričajo o raznolikosti malijskega prebivalstva, etnični pestrosti ter potrebo po vzajemni komunikaciji. Pevec izpostavlja svoje misli, upanje, realnost. Po venah Afela Bocouma, ki je veliko več kot le glasbenik, pluje prvobitna glasba. Slišimo kitaro pevca, ki pojmuje zemljo, travo, rečno vodo in kravjo uzdo kot celoto, kot sveti simbol življenja. Življenje, ki ga bo glasba vsebovala vse dokler bomo želeli slišati in razumeti, kaj nam govori talentirani pevec, kot je Afel.