Al Di Meola

Nesporno dejstvo je, da je Al Di Meola eden svetovno najboljših kitaristov, ki igra številne različne stile, najbliže pa so mu jazz, fusion in latino stili. Kitarski virtuoz je v središču svetovne glasbene pozornosti že več kot 30 let.

Objavljeno
17. november 2008 11.00
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Nesporno dejstvo je, da je Al Di Meola eden svetovno najboljših kitaristov, ki igra številne različne stile, najbliže pa so mu jazz, fusion in latino stili. Kitarski virtuoz je v središču svetovne glasbene pozornosti že več kot 30 let. Čeprav velja za enega najboljših kitarskih virtuozov sodobnega jazza, pa ni nikoli imel zadržkov raziskovati tudi druga glasbena področja. Sicer pa je že začel tako, ko se je leta 1974 pridružil jazz rock zasedbi Return To Forever klaviaturista Chicka Coree, v kateri je igral do leta 1976, ko se je zasedba radikalno spremenila.


Že sam seznam glasbenikov s katerimi je igral priča o njegovi stilski odprtosti, saj je poleg začetka pri Chicku Corei sodeloval tako z Lucianom Pavarottijem, Pacom De Lucio, Paulom Simonom, Philom Collinsom, Santano, Johnom McLaughlinom, Larryem Coryellom, Stevom Winwoodom, Waynom Shorterjem, Herbiem Hancockom, Gonzalom Rubalcabo, Jacom Pastoriusom, Lesom Paulom, Jeanom Lucom Pontyjem, Stevom Vaiem, Frankom Zappo, Miltonom Naciementom, Jimmyjem Pagom, Tonyjem Williamsom, Stanleyjem Clarkom, Steviem Wonderjem, zasedbo Irakere in številnimi drugimi.


Po študiju na Berklee College of Music v Bostonu in krajšem nastopanju s klaviaturistom Barryjem Milesom, je Ala Di Meolo leta 1974 opazil Chick Corea in ga povabil k sodelovanju. Njegova zgodnja solistična dela je zaznamovala hitrost in strast. Albumi kot so Land of the Midnight Sun (1976), Elegant Gypsy (1977) in Casino (1978) so bili med najbolj podajanimi inštrumentalnimi albumi na svetu.


Nato je blestel v številnih sodelovanjih, še posebej s kolegoma kitarskima virtuozoma Pacom De Lucio in Johnom McLaughlinom. Skupaj so posneli tri izjemne albume Friday Night in San Francisco (1980), Passion, Grace and Fire (1983) in Guitar Trio (1996).


Na albumih Cielo e Terra in Soaring Through A Dream iz leta 1985 je raziskoval brazilske zvoke ter se nato spustil južneje in imel dve s tangom zaznamovani akustični zasedbi. Z World Synfonia je posnela istoimeni album, z drugo postavo World Synfonia pa je posnel Heart of the Immigrants, normalno s poudarkom na Astorju Piazzolli.


In ravno njegov zadnji album iz lanskega leta je spet posvetil tangu in njegovemu magu, saj je Diabolic Inventions and Seduction For Solo Guitar, Vol. 1: Music of Astor Piazzolla že prava glasbena študija dela tega argentinskega bandoneista italijanskih korenin. Ker Al Di Meola prihaja k nam v okviru svetovne turneje pod nazivom New World Sinfonia s svojo tango spremljevalno zasedbo, je pričakovati koncert, ki bo v precejšnji meri demonstriral čarobnost te posebne argentinske glasbene zvrsti.