Amerika je zastrupila ves naš ceh

Kakopak, Gojmir Lešnjak Gojc je od vseh nas, od tabornikov in gasilcev, košarkarjev in hokejistov. No, mogoče ga kdo vseeno ne mara, partizana. On pa ne mara, da se ga moti med kosilom.

V Wikipediji najdemo Gojca v naslednjih kategorijah: Rojeni leta 1959, Živeči ljudje, Slovenski filmski igralci, Slovenski gledališki igralci, Slovenski televizijski igralci (ne pa med slovenskimi glasbeniki, čeprav je tudi to), Ježkovi nagrajenci in Člani Foruma 21.

Katera od kategorij z Wikipedije, če zanemarimo živeče ljudi, vam je najljubša?

Moj poklic je preplet vsega tega. Včasih sem govoril, da mi je film bližje kot gledališče, ampak to so bile pač mladostne zablode. Rad gledam rokomet in se jezim ob njem, uživam ob košarki in nogometu, to prepletanje dela življenje pestro in tako je tudi v mojem poklicu, delam tako v gledališču kot na televiziji, ogromno režiram, četudi to v Wikipediji ne piše, tudi z glasbo se ukvarjam, zdaj pripravljamo več novih predstav, v katerih je veliko glasbe, zato ne bi dajal prednosti nobeni od umetniških zvrsti.

Kako se počutite ob nezadržno bližajočih se šestdesetih?

Ha, ha, prepričan sem, da vsako življenjsko obdobje prinaša svoje lepote in prednosti, ki jih ponuja življenje, če le ni pretiranih zdravstvenih tegob. Glede tega moram potrkati, življenja mi ni zagrenila niti borba s sladkorjem.

Diabetes tipa 2?

Da, tako so ga opredelili, poskušal sem ga odpraviti z naravnimi sredstvi in to kar uspešno vzdržujem. Sicer pa smo imeli zadnjič dolgo debato z dekleti srednjih let o liftingu in botoksu. Zlasti pri igralkah mi je močno žal, da se na ta način mlajšajo, saj prihajajo za njimi prave mlajše generacije, ki bodo odigrale letom in videzu primerne vloge, starejše pa naj igrajo sebi primerne. Menim, da življenje riše na obraz lepoto tudi z gubami. Moja mami bo letos dopolnila 94 let, videti je sicer mlajša, zame je njen obraz res lep in svojo lepoto ponosno nosi.

Je pri igralcih občutljivost za staranje še izrazitejša?

Amerika je zastrupila celoten naš ceh, zdi se mi, da Američanom ne bi smeli nasedati v vseh rečeh, če jim je sploh treba v čem.

Kaj je danes drugače v odnosu med mladimi in starejšimi igralci?

Moram reči, da smo bili mi bolj spoštljivi do starejših igralcev. V veliko čast mi je bilo, da sem lahko spoznal Poldeta Bibiča, zame je bil – to pravim kot ateist – božji dar. Spomine in anekdote, bodisi od Cavazze, Raca, Bibiča, Lojzeta Rozmana, pravega pravljičarja, je bilo res zanimivo poslušati. Zdi se mi, da so nove generacije zelo polne same sebe, ne zavedajo se, da igranje v povprečni televizijski nadaljevanki še ni vrhunec kariere. A tako to gre, v prvem letniku akademije smo bili tudi mi prepričani, da smo največji genialci, v četrtem letniku nam je, nadutim in prepametnim, šla akademija že močno na živce, zdaj pa lahko rečem, da je slovenska igralska akademija izjemno kakovostna šola, ki usposablja fantastične kadre, vključno s temi, ki sem jih pravkar kritiziral.

Vam breme slovenske slave kdaj preseda?

Da, zlasti takrat, ko se veliko pojavljaš na televiziji, se zgodi, da te ljudje nadlegujejo na kakšni veselici, z malo alkohola postanejo Slovenci zelo korajžni. Jaz pa imam vsaj med kosilom res rad mir in ob takšnih prilikah si moja žena Zvonka zaželi, da bi bili nekje, kjer me nihče ne pozna. Nimam težav, z veseljem se slikam, dam avtogram … Menim pa, da imamo v Sloveniji mogoče dva prava zvezdnika, ki to tudi znata nositi.

Ste v zvezi z ženo Zvonko že dojeli, kaj je bistvo razlike med moškim in žensko?

Ta, ki bo to doumel in znal razložiti, dobi Nobelovo nagrado, za katero koli področje že. Z Zvonko pa se imava krasno, skupaj sva 32 let in to razumem kot zrelo ljubezen.

Ste dolgoprogaš?

Da, z Meto, prvo ženo, sva bila par deset let, potem je prišla Zvonka. Ne rečem, da vmes ni bilo kakšnih spodrsljajev in poskusov, vsi smo pod kožo krvavi, vendar je znala Zvonka vse to urediti, nama in vsem vpletenim v prid.

Kateri šport, razen tistih, ki jih spremljate, je za vas še pomemben?

Sprehod, a ne prehiter. Rad sedem tudi na kolo, a premalokrat. Tek me ne navdušuje. Da, malo več bi se moral gibati. Čeprav, ko so treningi za predstave, telovadimo po osem ur. Saj je tudi ples šport.

Se kot svetovni popotnik radi sprehajate?

Absolutno. Predvsem pa se mi zdi nujno videti čim več sveta. Zaverovanost v domnevno zveličavnost svojega kotička je eden od večjih problemov Slovencev. S potovanjem avtomatično ukinjaš nestrpnost do drugačnih in drugače mislečih. Družbeno sprejemljivost gejevstva, ki je pri nas postala tema pred petnajstimi leti, sem na primer že veliko prej doživel v Amsterdamu. Na potovanjih srečuješ različne rase, vidiš, spoznavaš krasne ljudi, družijo te iste vrednote … in vidiš, da so tudi drugje bebci, tako kot v domovini.

Katero potovanje vas je najbolj očaralo?

Nova Zelandija in Cookovi otoki. Kot da bi prišel nazaj domov. Če bom šel še kdaj tja, bom kupil le enosmerno vozovnico. Kar se tiče ljudi, tudi Avstralija. Prostor, kamor bi se vedno znova vračal, pa je Machu Picchu, tam postanejo dvomi o ateizmu utemeljeni. In Tanzanija, tam ti postane jasno, da Homo sapiens izvira iz Afrike.

Kaj pravite na šovinizem, ki se zadnja leta širi po Evropi?

Misliš fašizem in neonacizem? Moralo bo priti do očiščenja. Pred kratkim sem gledal dokumentarec o neonacistu, ki je šel iz svoje domovine v drugo državo in tam poiskal domnevne somišljenike, a so ga kot tujca izpljunili. To ga je šokiralo in šele takrat je dojel, da v teh ideologijah nekaj ni v redu.

Kako gledate na razmerje med televizijsko, filmsko in gledališko igro?

Televizija je na neki način moja mama, še danes sem hvaležen Janezu Lombergarju in njegovi takratni ekipi, ki mi je omogočila ustvarjanje oddaje Periskop, s katero se mi je odprl svet medija, ki ga imam zelo rad in v katerem se veselim vsakega sodelovanja, naj bo glasbena ali kuharska oddaja, Naša mala klinika, znan obraz … in, priznam, raje imam zabavne žanre.

Ki pa niso nezahtevni?

Seveda niso, kakovostno nasmejati ljudi zahteva znanje. Slovence lažje spraviš k joku, kot pa dobro nasmeješ. Gledališče je čarovnija, ki se dogaja večer za večerom, ponuja ti razvoj lika, ki ga igraš. To je interakcija z občinstvom, ki je v tistem trenutku v dvorani. Tako kot gledalci po predstavi komentirajo uprizoritev in igro, tudi igralci po vsaki predstavi komentiramo občinstvo. Vsakič drugačno, enkrat veselo, drugič bolj zadržano, to je odvisno od ogromno dejavnikov. Film pa je stvar trenutka. Zadnje čase malo igram v filmih. No, igral sem v filmu Košarkar naj bo, ki je pri mladini zelo uspešen.

Vam je žal, da so razmere za filmsko produkcijo pri nas tako skromne?

Žalostno se mi zdi, da dosega najvišjo gledanost neka pogrošnost in nizka raven – z velikim spoštovanjem do ljudi, ki s svojim delom in za tako rekoč nič denarja dosegajo te uspehe. A to, da mečemo v isti koš profesionalno in amatersko produkcijo in je najpomembnejše le število gledalcev, je za kulturno politiko nacije zelo problematično. Še vedno se nam negativno obrestuje to, da dobrega iz socializma nismo znali prinesti s seboj. Včasih je bilo na primer takole: Božo Šprajc je začel snemati film, družbenokritičen, partija, priznajmo si, se ni vmešavala, čeprav je kot partijec pljuval po njej, in ko je zmanjkalo denarja, so stvar nekako rešili in jo pripeljali do konca. Mogoče je bilo to izsiljevanje, vseeno pa se ni vrglo denarja stran in se je film speljalo do konca. Zdaj je to le še stihijsko početje, v katerem se je treba znajti prek klanovskih povezav.

Javno ste se zavzeli za razumevajoč odnos do disleksije. Kot igralec morate veliko brati, kako se spopadate s to motnjo?

Na prvih bralnih vajah je zaradi tega vedno veliko krohota, še zlasti če dobimo tekst tik pred zdajci. Dokler si spočit, še gre, ko si malo utrujen, se pa začne vse mešati, p-ji in b-ji …

Se še angažirate glede tega?

Kolikor mi dopušča čas, grem, ko me povabijo, z veseljem na predavanja in srečanja o disleksiji, z učitelji, z učitelji in starši, na osnovni šoli v Kamniku gostujem vsako leto. Namen je ozaveščanje o tej problematiki, da učencev z disleksijo ne bi stigmatizirali in jim brez potrebe nabijali kompleksov in travm, saj je že tako ali tako muka, ko spoznaš, da ne moreš tekoče brati.

Ste med kolegi opazili še koga s to težavo?

Jurij Zrnec, Saša Pavček … nekaj nas je. Zaradi tega sem imel pomisleke glede vpisa na akademijo, potem pa mi je rekel Brane Završan, da pol igralcev ne zna brati. Prepričan sem, čeprav dvomim, da bo to kdaj priznal, da je tudi Radko Polič eden od nas. On zna tekste na pamet že na prvi bralni vaji, verjetno zato, ker mu je nerodno, da bi jecljal.

Kaj je v ozadju vašega simpatiziranja s partizanstvom?

Vzgoja, starši so bili sodelavci NOB, moj nono in nona sta zaradi fašizma odšla iz Trsta, kjer je rojen stric Guido, oče pa že v Ljubljani. Sicer sem bil vedno kritičen, tudi do partizanstva. Z očetom sva imela hud besedni dvoboj zaradi povojnih pobojev že veliko prej, preden se je to vprašanje začelo izkoriščati za pritlehne politične namene, kar nikakor ni v prid pieteti do pokojnih, ne glede na to, kje in kaj so bili. To je narodna travma, ki jo bo nekega dne treba preseči, obenem pa menim, da bi bilo treba vsake poskuse oživljanja nekih bolnih ideologij v kali zatreti.

S socializmom nimate težav?

Danes ga prikazujejo kot nekaj groznega, čeprav ne vem, kaj je bilo tako groznega. Odlično smo se imeli, predvsem pa smo lahko veliko več povedali o tem, kaj si mislimo, kot zdaj, ko je treba biti previden že zaradi službe in preživetja.

Menda ste bili tudi med ustanovitelji Foruma 21?

Ne. Zgolj simpatizer. Očetu sem obljubil, da ne bom nikoli stopil v nobeno partijo, in tega se držim. Lahko sem simpatizer Levice, tudi SD, če kaj pametnega zagovarjajo, pa tudi Ljudmile Novak, čeprav dvakrat premislim.

Je bil oče partijec?

Seveda, iz partije je izstopil tisti dan, ko je njeno vodenje prevzel Milan Kučan. Bili smo pri kosilu, ko sem ga vprašal, kaj je narobe s Kučanom, in odgovoril je, da nič, le to, da je prototip evropskega socialdemokrata, ne pa komunist, in da zato ne more voditi partije. Vprašal sem mamo, ali tudi ona izstopa, in odgovorila je, da ona nikamor ne izstopa in naj nehava govoriti, ker se bo juhica ohladila.

Predlagam, da končava pogovor s kuhanjem.

A, to je zame sproščanje, hkrati pa hud ustvarjalni proces. Fino je, da imaš čas, zagovarjam način kuhanja naših non: da se začne pripravljati nedeljsko kosilo že zjutraj, ob enih imaš že toliko pripravljeno, da lahko poješ predjed ali pa juho, potem pa ob dveh nadaljuješ.

Kaj najraje kuhate?

Veliko stvari, moja domena je meso, golaž, ciganska pečenka … Zvonka pa pripravlja vrhunske solate.

Kako se pripravi cigansko pečenko?

Treba je imeti poseben lonec, v obliki klobuka, priskrbeli so mi ga na Ptuju, daš ga na gorilnik in na rob naložiš čim več različnega mesa, kokošje, svinjsko, goveje … Sok se steka na dno lonca, v katerem pražiš čebulo in vso zelenjavo, ki jo premoreš. Pečenki se pravi ciganska prav zato, ker so Cigani zmetali v lonec vse, kar so imeli in nabrali. Popečeno meso daš potem v lonec, zaliješ z vinom in vodo ali, še boljše, z juho in cmariš več ur, blup, blup, blup, ne pozabiš dodati začimb, pomembna je predvsem afriška masala, ki naredi vrhunski okus, čez katerega se še nihče ni pritožil.