Tiskane izdaje
Gospod Zupanič, že v drugo vztrajate v nacionalnem svetu za kulturo.
Vztrajam. Pravzaprav gre za tretji mandat, če štejem še članstvo v svetu za kulturo pri vladi RS, ki je bil predhodnik sedanjega nacionalnega sveta.
S kakšnimi pričakovanji, računico morda?
Brez računice. Rad bi prispeval k identificiranju in s tem mogoče tudi k reševanju problemov, s katerimi se sooča naša kultura. Mislim, da se mora strokovna javnost - in to ne samo v kulturi - vključevati v procese političnega odločanja predvsem tako, da jih kritično reflektira.
Ste velikokrat doslej slišali vprašanje, čigavi ste, kateri opciji pripadate?
Nisem. Upam pa, da sem sam svoj.
Za člana prvega sveta za kulturo vas je potrdila še ministrica Rihterjeva, potem ste praktično ves mandat preživeli pod streho Simonitijevega ministrovanja. Zdaj vas je potrdilo ministrstvo, ki ga vodi Majda Širca.
Iz vašega vprašanja izhaja podmena, da sem bodisi pripadnik leve politične opcije bodisi desne, ki jo leva uporablja za to, da bi ustvarila videz ravnotežja. Sam se, iskreno rečeno, ne vidim ne na eni ne na drugi strani političnega prostora, vseskozi si prizadevam biti na strani ustvarjalnosti, kulture in univerzalne človečnosti. Nikoli nisem bil član nobene stranke in to tudi ne nameravam postati. Seveda pa imam tudi jaz svoja politična prepričanja, ki jih še najlaže povzamem v izrazu »razočarani volivec«.
Vendar bi rad v kontekstu vašega vprašanja poudaril, da delovanje nacionalnega sveta za kulturo v obdobju 2004-2009 zagotovo ni bilo politično motivirano. Naša kritična obravnava posameznih problemov ni imela dnevno-političnega ozadja ali ciljev, člani smo si preprosto prizadevali, da bi korektno izpolnili naloge, ki nam jih je naložil zakon, kar ni bilo vedno niti lahko niti prijetno, kaj šele oportuno.
Ko ste že ravno omenili koncept, kakšno razliko čutite v kulturni sferi, ki jo zdaj vodi ministrica, torej ženska, in kako je bilo v mandatu Janševe vlade.
Najprej moram poudariti, da kulturne politike ni mogoče izvzemati iz konteksta celotne vladne in državne politike. Po tem, ko je prejšnja vlada začela svoj mandat, smo mnogi pričakovali, da se bo spopadla s problemi, ki so ostali po desetletju LDS-ove vladavine. No, mislim, da ne govorim samo v svojem imenu, če rečem, da smo doživeli hladen tuš, ko se je pokazalo, da se vse bolj uveljavlja model upravljanja družbe z očitnimi znaki avtoritarnosti. Prostor za javno izražanje kritičnih ali oblasti nasprotnih mnenj se je začel krčiti in teme, ki smo jih obravnavali na nacionalnem svetu za kulturo so postajale bolj opažene, kot bi bile sicer, če bi bila kulturna politika bolj liberalna, bolj odprta, manj restriktivna in manj agresivna. Svet je v obdobju petih let pridobival ravno zato, ker se je prostor javne debate zapiral, ker so se drugje javne razprave o tovrstnih temah omejevale, ker je bilo ljudi strah. Mi smo sledili duhu namena ustanovitve, da predstavljamo in odgovorno zastopamo interese kulturne sfere ne glede na morebitna tveganja, ki so jih takšne razprave prinašale.
Rekli ste, da je bil prostor debate zaprt, a hkrati toliko medijskih kulturnih debat v zgodovini Slovenije še ni bilo. Mislim predvsem na raznorazne polemike, celo obtožbe, ki so letele na Maistrovo in odtam nazaj. In rekli ste, da je bilo vse skupaj tvegano za vas. Sliši se resno.
Izraz »tvegano« je verjetno premočan, ni pa neutemeljen. Projekti večine ustvarjalcev, ki delujemo v slovenski kulturi, so financirani z javnim denarjem. In o razporejanju tega denarja v končni konsekvenci vendarle odloča politika oziroma od nje postavljeni direktorji, strokovne komisije in podobna včasih bolj včasih manj (ne)odvisna telesa. Celo nedolžne pripombe, kaj šele odkrito nasprotovanje nosilcem moči, imajo lahko veliko daljnosežnejše posledice, kot se zdi na prvi pogled.
Tudi kakšna zgodba o onemogočanju ali poskusu onemogočanja v zvezi z mano bi se našla, a temu sem se v največji meri izognil kar sam, tako da na filmski sklad zadnji dve leti nisem prijavljal svojih projektov. Zdelo se mi je nedostojno, da bi sodeloval z ustanovo, katere so se polastili ljudje mimo vseh standardov, ki naj bi veljali v demokratični družbi.
Bi se strinjali s trditvijo, da je bilo vaše delo marsikdaj kot glas vpijočega v puščavi?
Ja, bi se kar strinjal. Ampak glas vpijočih v puščavi je vseeno več od molka v puščavi. Glas je šel v medije in mediji ste ga posredovali javnosti. Če nič drugega, je bilo sporočilo naših razprav naslednje: obstaja skupina ljudi, ki poskuša razmišljati o temah, pomembnih za kulturo. Rezultat našega razmisleka so bile številne pobude in predlogi, ki smo jih v skladu z zakonskimi pooblastili posredovali vladi in državnemu zboru. Če odgovorov nismo dobili, in praviloma jih nismo, potem ta molk ne govori toliko o nas kot o tistih, ki nas v tej puščavi ne želijo slišati. V prejšnjem mandatu parlamenta smo samo z eno pobudo prišli pred pristojni odbor, v mandatu tega parlamenta pa že s štirimi ali petimi. Napredek je torej očiten.
Svet se je večkrat oglasil ob dogajanjih na filmskem skladu. Kakšni so bili rezultati, kaj se je spremenilo?
Spremenilo se ni nič! No, ne morem reči, kaj bi se zgodilo, če naših razprav ne bi bilo. Mogoče smo vendarle prispevali k upočasnitvi procesa polaščanja in razgradnje javnega sklada. Zakaj je sploh šlo? Država uresničuje svoj interes za filmsko kulturo tako, da je ustanovila javni sklad in nanj prenesla izvajanje nacionalnega filmskega programa. Sklad mora delovati avtonomno, strokovno, transparentno in seveda zakonito. Vloga ministrstva za kulturo je pri tem dvojna: na eni ravni oblikuje in po potrebi korigira normativno okolje ter zagotavlja finančne pogoje, ki omogočajo skladu izvajanje njegove dejavnosti, na drugi ravni pa ministrstvo nadzira delovanje sklada, pri čemer seveda mora dosledno spoštovati njegovo avtonomijo. V letu 2007 je postajalo vse bolj očitno, da se skupina posameznikov ob trdni politični podpori polašča tega javnega sklada. Demontaža avtonomije in ne nazadnje onemogočanje nadzorne funkcije samega ministrstva je doseglo vrhunec, ko je direktor direktorata za medije z ministrstva za kulturo, čigar dolžnost je bila med drugim nadzorovati delovanje filmskega sklada, nadzoroval samega sebe kot vršilca dolžnosti direktorja taistega sklada.
Razpravo smo pripeljali v državni zbor, tam pa se je zgodilo, da skorajda nismo dobili besede. Ampak potem so poslanci z večino glasov sprejeli sklep, da je, če povzamem, na filmskem skladu vse tako, kot mora biti. S tem so tisti, ki so mesarili po filmskem skladu, dobili dokončno politično pokritje.
Kako je napredoval sklad od novembrske menjave vladajoče garniture?
Ne veseli me nedogajanje. Gre za prepočasen proces konsolidacije filmskega sklada in celotnega sistema javne podpore oblikovanju in izvajanju nacionalnega filmskega programa, ki je bil razbit na samovoljen, izvenpraven način, konsolidirati pa ga je treba na zakonit, transparenten, neoporečen način. Prihodnjih nekaj mesecev bo pokazalo, ali so na ministrstvu za kulturo in tudi na skladu v tem času pripravili kvalitetne in prepričljive sistemske rešitve ali pa so z odlašanjem problem samo še povečali.
Je mogoče, da za vsem razsulom stoji ena oseba, Igor Prodnik, nekdanji v. d. direktorja sklada, predsednik nadzornega sveta, direktor direktorata za medije? »Gospodar slovenskega filma« ste ga poimenovali v nekem svojem članku.
Jaz nikoli nisem krivil zgolj ene osebe. Če bi bila filmska sfera zares avtonomna, je niti en niti deset ljudi ne bi moglo razgraditi. Problem pa je, da sklad nikoli ni deloval z zadostno avtonomijo in avtoriteto. Za njim se je skrivala kulturna politika, ko bi morala priznati lastne napake in opustitve, ali ko je uveljavljala svoje programsko-politične interese. Izigravali so ga producenti in avtorji, ki so za realizacijo svojih interesov izkoriščali vse kanale, politične in medijske.
Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela
