Antiintelektualizem za intelektualce

Joanna Murray-Smith: Samica človeške vrste

režija Dušan Mlakar

premiera 18. 9. 2009, SLG Celje

Odgovornost avtorja se zdi danes povsem irelevantna kategorija, kar je predvsem posledica hiperproduktivne scene, ki se zaveda, da je občinstvo ne jemlje povsem resno, zato si številni privoščijo lahkotno distanco do svojega dela. Kako bi bilo, če bi imela filozofska, sociološka ali umetniška dela stvarno težo, če bi jih publika brala dobesedno in zavezujoče in če bi se po njih celo ravnala analiza dramsko delo Samica človeške vrste. Gre za ironični pogled na problematiko feminizma, vendar je tema pravzaprav univerzalna, saj bi jo lahko brez težav aplicirali tudi na številna druga področja, pa najsi gre za psevdopolitične tekste, art projekte, najrazličnejša duhovna gibanja v slogu think pink ali za brezštevilne priročnike o zdravi prehrani.

Delo avstralske avtorice Joanne Murray-Smith je nekakšen klasičen conversation piece, torej interpretacija izbrane topike z lucidnimi in duhovitimi dialogi in kot takšno jo je na oder postavil tudi režiser Dušan Mlakar. Vendar povsem klasična postavitev, ki zajema tako nastope protagonistov kot kostumografijo in scenografijo meščanskega interierja, bolj kot nepretencioznost ali pomanjkanje inventivnosti opozarja na prazen, akademski značaj današnjih družbenih fenomenov, ki se utapljajo v salonskem aktivizmu, brez kakršnikoli pretenzij, da bi se razmere kakorkoli spremenile.

Osrednji lik Margot Mason je izvrstna personifikacija intelektualne sterilnosti, ki se s pozicije nekakšne splendid isolation igra prevratništvo, vendar se namesto na barikadah, raje suče po avkcijskih hišah. Feminizem, ki se je od 60. let prejšnega stoletja razvil v zapleten korpus najrazličnejših med seboj dopolnjujočih ali pa povsem nasprotujočih si paradigem, ima prav takšno močno patino akademizma, ki nima več nobenega stvarnega dometa; vendar ostarele navidezne avtoritete še naprej delijo lekcije, pri čemer si ne delajo iluzij, da je v njih še kaj več od spretno formuliranih domislic, zavitih v kvaziučenjaško izrazoslovje. Poanto in aktualnost drame še dodatno podkrepi dejstvo, da je predmet zapleta stvarna tarča in sicer znana feministična aktivistka Germaine Greer, ki je delo - zelo značilno za pozo tovrstnih, zgolj na deklarativni ravni liberalnih avtorjev - označila za reakcionarno.

Anica Kumer izjemno upodablja Margot Mason, pa najsi gre za cinizem ali burkaški intelektualizem, gorečnost in profesorski vsevedni ton pri zagovarjanju svojih dogem ali popolno brezbrižnost do posledic svojega ravnanja, ali za družinske člane in anonimne bralce, med katerimi se znajdejo tudi takšni, ki jim je njeno kapriciozno spreminjanje stališč povsem spremenilo življenje. Minca Lorenci kot Molly Rivers je ena takšnih, obupana zaradi jalovosti teoretičnih diskurzov, ki lahko imajo katastrofalne posledice, podobno impotenco prevlade teoretiziranja, ki zanika vsakršno individualnost in specifiko posameznika pa manifestira Barbara Medvešek kot hči Masonove. Danes teorija pač ne sledi več praksi, temveč jo skuša vnaprej determinirati, rezultat pa je najpogosteje popolna disfunkcionalnost medsebojnih odnosov, ki imajo pač svoje zakonitosti. To dokazuje tudi vstop treh moških likov (Bojan Umek, Rastko Krošl, Miro Podjed) v dogajanje, ki se razplete povsem v nasprotju z intelektualističnimi konvencijami in predvidevanji.

Predstava, po kateri se da v kavarni debatirati tudi kaj drugega, kot pa zgolj modrovati o inventivnih prijemih in finesah režiserja. Antiintelektualizem za intelektualce. Še zlasti slovenske.

Iz sredine tiskane izdaje Dela