Tiskane izdaje
Verjetno vitez francoske legije časti niti sam ne ve, koliko javnih nastopov je imel letos. Nedvomno pa si je zapomnil februarskega na tretjem programu italijanske državne televizije Rai, ki ga je gledalo skoraj 4,7 milijona ljudi. Tako je ta drobni mož postal prepoznaven po vsej državi. Celo toliko, da mu je ob prihodu na neapeljsko letališče policist, ki je pregledoval prtljago, rekel: »Kar naprej, gospod profesor, lepo prosim,« sodelavcu pa pojasnil, da je to pisatelj, ki je napisal Nekropolo, poroča tržaški časnik Piccolo. Ta je namreč na podelitev nagrad v Neapelj poslal posebnega poročevalca, Pahorju pa v nedeljski izdaji posvetil skoraj celo stran.
V Italiji le malokdo ve, da je nagrado dobil roman, ki je bil v italijanskem jeziku prvič objavljen že pred leti (založnik je bil Consorzio Culturale del Monfalconese), vendar je bil tedaj prezrt. Da je delo sploh lahko izšlo, se je prevajalec Ezio Martin odpovedal honorarju, avtor pa pravicam. Ko je ponatis prevoda letos izšel pri založbi Fazi, je knjiga tako rekoč v hipu postala uspešnica. Kar nekaj tednov je bila na vrhu lestvice najbolje prodajanih tujih del v Italiji - tega ni pričakoval niti založnik -, zato so jo morali komaj mesec dni po izidu dvakrat dotisniti.
Žirija, ki podeljuje Premio Napoli, je letos razglasila šest enakovrednih zmagovalcev, tri v kategoriji italijanske in prav toliko v kategoriji tuje književnosti. Najbolj enakovredna med enakovrednimi pa sta bila v soboto vendarle dva pisatelja: Diego De Silva je za roman Non avevo capito niente (Ničesar nisem razumel) dobil nagrado za najboljši italijanski roman, Boris Pahor pa za tujega. Zmagovalca je izbralo več kot 1600 bralcev, članov skoraj 200 knjižnih klubov v Italiji in tujini.
Desetletja prezrti italijanski državljan in pisatelj v slovenskem jeziku Boris Pahor je bil precej ganjen, ko je v nabito polni neapeljski cerkvi Basilica di Santa Maria alla Sanità prevzemal nagrado, poročajo italijanski mediji. Ko te ljudje pozdravijo s stoječimi ovacijami, je to popolnoma razumljivo. A kot poroča Piccolo, je tržaški pisatelj kljub temu na podelitvi med drugim rekel: »Številne grozote v dvajsetem stoletju so se zgodile prav v državah, kjer je imelo krščanstvo vselej pomembno vlogo; v krajih, kjer je bila večina ljudi krščenih. Vera ni zadostovala, da bi lahko izgnala duhove fašizma, nacizma in komunizma. Za svobodo, ki jo danes uživamo, smo plačali visoko ceno, in vendar opažamo, da se vračajo ideje, ki so povzročile katastrofe, in za katere smo upali, da so enkrat za vselej pokopane.«
Nagrajeni pisatelj tudi ob tej priložnosti ni pozabil poudariti, naj aplavz občinstva ne bo namenjen njemu, temveč predvsem tistim političnim deportirancem, ki se nikoli niso vrnili iz koncentracijskih taborišč. Bilo jih je štiri milijone. To bi morali imeti vedno pred očmi.
Boris Pahor je v zadnjem času tako rekoč nenehno na poti. Konec oktobra je bil v Franciji, kamor ga pogosto vabijo že desetletja. Tokrat se je mudil v Strasbourgu na povabilo državnega centra za vesoljske študije (CNES), ki je 30 pisateljev iz držav EU prosil, naj napišejo novelo o Evropi in vesolju. Izšle so v izvirniku, francoščini in angleščini, Pahor pa je svojo novelo o taboriščnikih, ki so v Dora-Mittelbauu izdelovali rakete, tudi prebral. Bral je v slovenščini, občinstvo pa je prevod spremljalo na velikem zaslonu. V prihodnjih dneh bo obiskal Pariz v okviru Tour de France evropskih pisateljev.
Iz torkove tiskane izdaje Dela!
