Auschwitz? Arschloch!

Brüno

ZDA, 2009

režija Larry Charles

Sacha Baron Cohen je svojega Brüna zasnoval in utemeljil na hipotezi, da je za petnajst minut slave vsak Američan pripravljen storiti vse. Za slavo je, kot kaže, vse pripravljen storiti tudi Brüno, homoseksualna modna atrakcija iz Avstrije, ki doma izgubil oddajo, službo in ugled, pa se v iskanju novih izzivov odpravi čez lužo, v mesto greha, prevare in neizmernih možnosti, kjer namerava uspeti. Za vsako ceno. Lik Brüna in osebnost Sache Barona Cohena sta neločljiva, povezana precej bolj usodno, kot sta bila njegov kreator in ustvarjalčev alter ego Ali-G s predhodnikom Boratom. V obeh primerih je šlo za programirano željo po šokiranju, za bolj ali manj uspešno parodiranje stereotipov in podiranje konvencij, ki se gibljejo od inteligentnih (in zelo duhovitih) rešitev do vulgarne burleske.

Toda zakaj se zdi Brüno bolj prepričljiv in komičen lik od Borata, čeprav se je Cohenov princip skrite kamere in provociranja iz zasede medtem izrabil oziroma postal predvidljiv? Drži, nekritične in ignorantske Američane kot kaže lahko »nategneš« kolikokrat hočeš, zato se je Cohen v inkarnacijah Borata in Brüna obakrat odpravil tja. Po drugi strani je naplahtal tudi ortodoksne Jude sredi Jeruzalema, sicer v enem bolj prepričljivih prizorov Brüno pred njimi ne bi tekel za svoje življenje.

Borat je največ publicitete požel zaradi »revolucionarnega« pristopa, s katerim je Cohen po principu skrite kamere izzival nevedne slehernike. Ker vedno obstaja upravičen dvom v resničnost podob, je šlo posledično le še za deljenje prizorov na tiste, ki naj bi bili avtentični, in tiste, ki naj bi bili inscenirani. Mene vprašanje avtentičnosti oziroma lažnosti konfrontacij pri Boratu in še posebej pri Brünu nikoli ni pretirano zanimalo, bolj intrigantni sta resonanca in teža posameznega prizora in Cohenove komike. Kajti Cohen je kljub navidezni vulgarnosti, s katero ima seveda svojo komercialno računico (težko bo stopil v akademski kurikul), z Brünom demonstriral presenetljivo »sporočilno« raven. Pa politična nekorektnost? Lepo prosim, ta je vendarle že dolgo tega del mainstreamovskega pozerstva.

Z Brünom se Cohen v resnici razkrije za (amoralnega) moralista, ki nazadnje celo zapoje svojo verzijo patetične we-are-the-world himne. Svetu želi dobro, čeprav se občasno zdi, da je zgolj provokativni zabavljač. Količina penisov (umetnih in pravih), bizarnih modnih zapovedi (npr. depiliranje danke), antisemitskih in homofobnih izpadov je brezmejna, toda zunanjost nas ne zavede, konec koncev je govora o modnem svetu, kjer je fasada vse. Prizor z mlatenjem umetnih penisov ob inštruktorju borilnih veščin morda deluje banalno, kot dramatizacija paranoje pred agresijo homoseksualcev pa je duhovito zgovoren (enako Auschwitz kot sinonim za Arschloch!). Malo je holivudskih filmov, ki bi tako (ne)posredno razkrivali homofobijo, verski fanatizem, politično ignoranco, globoke razredne razlike (mehiški ilegalci kot živo pohištvo!) ali številne »humanitarne« kaprice premožnih in slavnih, med katerimi so najbolj odurne prav popularne posvojitve temnopoltih otrok, ki jih lastniki pozneje največkrat uporabljajo kot modni dodatek, »za razbijanje monotonosti beline«, kot bi se izrazil podalpski poznavalec mode.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela