Avdicija: Zgolj še en nateg

Z zadnjo domislico, ki nosi naslov Avdicija, je Café teater očitno povsem izgubil kompas, zadeva ne sodi niti med klasične gledališke predstave niti v kabaret, burko ali travestijo, pravzaprav bi jo lahko uvrstili v okvir ljubiteljske kulture, pa še to je zgrešena oznaka, saj v dogajanju na odru ni zaslediti ljubiteljstva.

Objavljeno
03. februar 2011 15.47
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Nedavne ekonomske analize so pokazale, da gre menda Sloveniji precej klavrno, ker nimamo nobenih prepoznavnih blagovnih znamk. Že mogoče, vendar tudi s tistimi, ki jih imamo, ravnamo precej zanikrno. In to ne samo na področju gospodarstva, temveč tudi kulture. Ali ni bil Café teater solidna kulturna blagovna znamka, kjer so znali domiselno krmariti med etablirano »visoko« kulturo in zgolj zabavljaškimi projekti komercialnih gledališč? No, z zadnjo domislico, ki nosi naslov Avdicija, so očitno povsem izgubili kompas, zadeva ne sodi niti med klasične gledališke predstave niti v kabaret, burko ali travestijo, pravzaprav bi jo lahko uvrstili v okvir ljubiteljske kulture, pa še to je zgrešena oznaka, saj v dogajanju na odru ni zaslediti ljubiteljstva, torej, pristne afinitete do ustvarjalnosti, četudi ta ne dosega omembe vrednih standardov, še manj kulture.

Kdo je avtor tega umotvora, iz spremnega gradiva žal ni mogoče razbrati – mogoče je sicer, da so točke kar improvizacija vsakega protagonista –, se pa ve ime režiserja. To je Gojmir Lešnjak - Gojc, ki je na premieri prevzel tudi osrednjo vlogo profesorja, medtem ko sem si sam ogledal prvo ponovitev, v kateri je na njegovo mesto vskočil Jonas Žnidaršič. Že sam uvod je bil ena sama parada neslanosti, klišejev, banalnosti in recikliranja starih štosov, v nadaljevanju pa smo videli tako obupne ekshibicije, da je bilo nemogoče vzdržati do konca.

Naivnim gledalcem so skušali prodati nekakšno sintezo tematike avdicije, ki so jo že pred davnimi leti zelo domiselno zastavili bosanski gledališčniki, in norčevanja iz lanskoletne pop uspešnice Slovenija ima talent. Kar koli si o omenjenem projektu že mislimo, se je zadeva pokazala za dovolj zabavno in privlačno, pravzaprav je bila med zares skromno, da ne rečem obupno produkcijo zabavnih oddaj slovenskih televizij daleč najboljša. V Café teatru očitno niso imeli pametnejših zamisli kot postaviti se v vzvišeno pozo arbitrov, ki naj bi vzvišeno sesuli amaterje, ki si drznejo posegati na njihovo področje, pri tem pa pravzaprav njihova Avdicija izzveni bolj porazno kot še tako nadebudni odrski poskusi navadnih smrtnikov. Če se že v Café teatru tako igrajo s svojo blagovno znamko, je še manj razumljivo, da se gredo podobno igro tudi v Cankarjevem domu. Ni še povsem pozabljena afera z izmišljenim broadwayskim spektaklom, ki se je izkazal za neslano mineštro skupinice domačih plesalcev, že imamo tukaj Avdicijo, ki ni prav nič bolj okusna. Gledalcem zaračunavati dvajset evrov za vstopnico je navaden nateg, saj je mogoče vsako leto v Ljubljani in Mariboru zastonj spremljati festivale uličnega gledališča, na katerih tudi najbolj skromna predstava daleč presega 'skropucalo', kot so si ga zamislili Gojmir Lešnjak - Gojc in tovarišija. Sicer pa je to pravzaprav zrcalo trenutnih razmer, ko na vseh področjih prevladujejo blaziranost, napihnjena afektiranost in prazno sesuvanje brez kakršne koli ­ponujene alternative.