Beckett z napako

Samuel Beckett: Gledališka skica II. Igra

režija Ajda Valcl

SNG Drama Ljubljana, Mala Drama

premiera 25. 9. 2009

Razlogi za »double bill« uprizarjanje Beckettovih krajših iger so praktične narave: to so v resnici »krajše igre«, ki le težko napolnijo cel gledalski večer. A v resnici te igre lahko stojijo same zase, celo morajo stati: v njih je namreč zaobsežen Beckettov (in beckettovski) svet, izražen tudi v njegovih daljših igrah oz. prozi, v vsej svoji kompleksnosti. Beckettove krajše igre torej niso - kljub videzu - zgolj fragmenti nekega sveta, temveč - rečeno aforistično - svet kot fragment, celovitost, izražena v drobcu. Kljub temu z uprizarjanjem dveh ali več Beckettovih krajših iger v osnovi ni nič narobe, pretenciozno bi jih bilo na silo povezovati. Na srečo nova uprizoritev dveh Beckettovih iger, Gledališke skice II in Igre v prevodu Mateja Juha in režiji Ajde Valcl ter dramaturgiji Mojce Kranjc tega ne počne oz. zgolj z občutljivim enotnim uokvirjenjem (scenografskim ozadjem Branka Hojnika in glasbo Saše Lušića) nakaže njuno enotno poreklo, ne sugerira pa tudi učinka.

Vsak izvajalec Beckettovih gledaliških iger se v nekem trenutku znajde natančno v tej vlogi: v vlogi izvajalca. Beckettovi uprizoritveni napotki se namreč zdijo obvezni do take mere, da že hromijo izvirno, avtorsko imaginacijo oz. interpretacijo. A uprizarjanje Becketta je - v največji možni meri - sledenje njegovim navodilom, ki kakor natančen recept za izpeljavo neke kemične reakcije šele z doslednim upoštevanjem vodijo k zaželenemu učinku. Beckett se je v svoje igre vpisal kot neke vrste bog, tisti glas, ki ga je potrebno slišati in mu slediti, sicer odrešenje izostane ... No, marsikatera sodobna (tudi slovenska) uprizoritvena praksa nam dokazuje, da je potrebno predvsem razumevanje smisla Beckettovih opomb, ne pa povsem slepo sledenje. Dejstvo pa je, da šele skozi t. i. stranski tekst (ki to v tem primeru ni več) oz. so-delovanje glavnega in stranskega teksta prihaja na dan Beckettovo »sporočilo«.

V tem pogledu je nova Dramina uprizoritev uspešna samo na pol. Gledališki skici II tako v veliki meri uspe uprizoriti domala nezdružljivi spoj travmatične materije in parodičnega komentarja, formalna (rečemo lahko celo tehnična) doslednost in natančnost ter karakterna »ohlapnost« in »razpuščenost« se v Skici pokažeta pravilno dozirani in pred gledalcem vzpostavita že kar srhljivo sliko absurdno-usodne re-vizije življenja, ki je na tem, da se bo zdaj zdaj končalo, in to v istem občutju nesvobode, v katerem je tudi trajalo. Manj učinkovita je v tem pogledu Igra: uprizoritev je - kdo ve, zakaj - prezrla (za)ključno Beckettovo opombo o enem samem viru svetlobe in o njegovih »žrtvah«, ki jih predstavljajo tri osebe, zaprte v žare. Vir svetlobe je več kot zgolj tehnično komplicirano (a nikakor ne neizvedljivo, kar dokazuje tudi druga slovenska uprizoritev Igre/Komedije v gledališču Glej v sezoni 1986/87) pomagalo za osvetljevanje glav, govorečih iz zasmrtja: je »oko«, ki te glave gleda, jih z obračanjem priklicuje v vidno, a jih, v skladu s svojo »dualistično« naravo, nato tudi neusmiljeno pošilja nazaj v večno temo, v »peklenski somrak«. Pomemben je podatek, da je to oko »brez pameti«, torej zgolj neke vrste avtomat, a kljub temu četrti igralec, ki pomeni človekovo usodo, metafiziko, zreducirano v tehniko, navzočo v istem prostoru s človeškim življenjem oz. njegovo smrtjo. To pa je dimenzija, ki v uprizoritvi Igre, te manifestacije večnega govorjenja, obsojenosti na ponavljanje istega (besedilo oz. situacija se dvakrat ponovi, nakazana pa je še tretja ponovitev), ki je v resnici sarkastična beckettovska kazen za (izvirni) greh, izostane. S tem pa izostane tudi tista tesnoba oz. groza, izvirajoča iz obsojenosti na peklensko ponavljanje istega, brez možnosti izreka odrešujoče resnice, ki je za Igro ključna.

Tako ostane v dramaturškem in režijsko-interpretativnem smislu uprizoritev na pol poti: obnavlja zanimanje za Becketta, ne dodaja pa mu novega razumevanja, ki bi bilo za njegov resnični »revival« temeljno. Zato lahko njegovo živost rekonstruiramo predvsem iz igralskih nastopov (Bojan Emeršič, Saša Tabaković, Saša Mihelčič, Silva Čušin, Žiga Udir), ki so vsi po vrsti skrajno živi, sveži in temperamentni ter se z neko nenavadno lahkoto vklapljajo v značilno beckettovsko dramsko oz. uprizoritveno strukturo.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela