Tiskane izdaje
Ste idejo res dobili že pred leti na snemanju Imperija sonca Stevena Spielberga?
Tako nekako, ja. Ideja je stara dvajset let, ampak je morala dozoreti. V Spielbergovem filmu sem imel zelo majhno vlogo, samo en prizor s samo enim stavkom – in še tega sem pokvaril. Spielberg se je razjezil name, ker sem sam od sebe prekinil prizor in se začel opravičevati za napako, namesto da bi nadaljeval, saj je kamera še naprej tekla. Tedaj sem mislil, da je moja kariera hollywoodskega igralca že končana (smeh). Pa poglejte danes – Spielbergova družba DreamWorks producira Tropski vihar.
Je Spielberg videl vaš film?
Je, dvakrat, in bil mu je všeč ...
Tom Cruise bo mnoge presenetil v vlogi norega šefa studia, ki producira vaš vojni film. Je bila to njegova ideja?
Vse se je zgodilo precej spontano. Tom Cruise, kakršnega vidite v filmu in kakršnega, se mi zdi, še nikoli niste videli, je rezultat skupnega truda. Ker sem tako dolgo pripravljal film, nisem niti razmišljal o konkretnih imenih, še najmanj pa o Tomu Cruisu. No, vseeno sem mu poslal scenarij in on se je odzval. Predlagal sem mu, da bi igral hollywodskega agenta, on pa je odvrnil: »Zakaj pa ne raje brezobzirnega pohlepnega šefa studia?« Ideja mi je bila všeč.
Kako izbirate svoje vloge? Pogosto vas gledamo v vlogah nevrotikov?
Mislite? Ne vem, no ... Jaz jih ne vidim kot take, ampak mogoče se motim. Morda občinstvo vidi nekaj, česar jaz ne opazim. Ne vem, tudi zasebno se ne vidim kot nevrotičnega, ampak morda pa sem in se tega niti ne zavedam. Okolica vas nekako vedno bolje presodi, hkrati pa ljudje radi etiketirajo, tako je vse bolj preprosto in tako je nekdo nevrotičen, drug sproščen, kul, tretji egomanijak.
Kako to, da imate tako radi nadaljevanja? Videli smo vas v Njegovih tastarih, Madagaskarju, ravno ste posneli Noč v muzeju 2 ...
Rad se vračam k filmom, pri katerih sem se zabaval in ki so, vsaj po moje, dobri in zanimivi. Nanje gledam bolj kot na variacijo na temo kakor pa na nadaljevanja. Recimo Noč v muzeju je sijajna ideja, ki ima gotovo potencial za nove zgodbe. V drugem delu smo zaplet preselili v ogromen kompleks muzejev Institut Smithsonian v Washingtonu. Rad bi na primer posnel tudi nadaljevanje Zoolanderja, ampak ne vem, ali se bo to kdaj uresničilo. Za to sta vsaj dva razloga. Prvi, da studio glede tega ne daje izjav, jaz pa jih ne želim klicariti, in drugi, da je moj prijatelj Drake Sather, ki je igral Dereka Zoolanderja, tragično preminil in ne vem, ali bi lahko posneli film brez njega.
V Zoolanderju ste imeli prizor z očetom; vaš oče Jerry Stiller je znan komik, v Sloveniji ga občinstvo pozna iz televizijskih serij Seinfeld in Kralj Queensa. Bi bili vi danes kaj drugega, če vaš oče ne bi bil komik?
Težko rečem, še posebej, ker je tudi moja mama komičarka. Seveda sta oba vplivala name, hkrati pa se spomnim, da sem se v svojih najstniških časih temu upiral, ker sem imel svoje ideje, s čim bi se rad ukvarjal.
Kot najstnik ste bili upornik?
Kaže, da ne ravno velik, glede na to, da sem na koncu postal komik kot moji starši (smeh). Ne, noben velik upornik nisem bil, ampak saj veste, kako se otroci že po naravi upirajo staršem, da bi si dokazali, kako odrasli so. Ampak kak velik upornik res nisem bil, ker se nisem premaknil od filma, le da sem hotel postati dramski igralec in režiser, ne pa komik.
Ste bili složna družina?
Na odraščanje v New Yorku imam lepe spomine, živel sem s sestro in starši in doma je bilo vedno veselo. Moj oče je zelo smešen in zabaven tip, okrog njega sta vedno smeh in zafrkancija.
Več v Delovi prilogi Vikend!
