Berlinale: Dokumentarna presežka Wendersa in Herzoga

Berlin – Na vseh festivalih velja, da je večerna predstava – namenjena ni profesionalni publiki, zato pa toliko bolj vsakršnim elitam – glavni dogodek, vsaj za organizatorja. Nanjo pridejo z ene strani filmske zvezde, povezane s konkretnim filmom, z druge pa drugačne zvezde, ki imajo seveda svoje razloge. Poročali smo že, da se je premiere v soboto zvečer udeležil zvezni predsednik Christian Wulff z ženo. Prišla sta tudi v nedeljo, dve minuti za njima pa še kanclerka Angela Merkel in kulturni minister Bernd Neumann.

Na premiero kakšnega slovenskega filma bi brez težav prišla tudi naša kulturna ministrica, da pa bi tam videli predsednika države in vlade, je skoraj nepredstavljivo. Seveda bi lahko hudobno rekli, da če letošnji Berlinale že nima filmskih zvezd, ima vsaj politične. A ne gre za to: tako v soboto kot v nedeljo sta bila na vrsti filma, ki sta bistveno povezana z Nemčijo.

Prvi, Almanya – Dobrodošli v Nemčiji, govori o nemško-turški medkulturni zgodbi, drugi pa je dokumentarec o nemški koreografinji, plesalki in performerki, slavni Pini Bausch (tak je tudi naslov). In posnel ga je enako slavni Wim Wenders. Bila sta dolgoletna prijatelja, dokumentarec sta skupaj načrtovala nekaj let, potem pa je ona poleti 2009 nepričakovano umrla. Nekatere njene najbolj znane koreografije, ki jih je pokazal v filmu, sta izbrala še skupaj (Caffé Müller, Vallmond, Kontakthof), potem se je moral Wenders pač znajti po svoje. In brez skrbi, da se je. Del dokumentarca je posnel na lokacijah v Wuppertalu in okolici, večino gradiva pa sestavljajo neposredna pričevanja in nastopi posameznih članov znamenite Plesne šole (dvanajst žensk in dvanajst moških). Preprosto: vsakdo pove nekaj stavkov o Pini. (»Bili smo in smo še del njene osebnosti,« bi se lahko glasilo splošno sporočilo.) Ker gre za plesalce zelo različnih narodnosti, nastopi vsakdo v svojem jeziku; ker je med njimi tudi Slovenec (Aleš Čuček), slišimo lepo misel o Pini tudi v lepi slovenščini.

Wenders je dokumentarec posnel v 3D-tehniki. Posledica ni samo izostren občutek za globino odra, ki ga naseljujejo plesalci, ampak tudi skoraj taktilna navzočnost gledalca. Izjemno sposobnost za posredovanje žive ustvarjalnosti je Wenders pokazal že v filmu Buena vista Social club, s Pino Bausch (v filmu je bolj kot s svojim telesom navzoča z duhom) pa je ustvaril težko presežen vzorec, kako se streže plesni umetnosti. Nemški politiki na svetovno premiero niso prišli zaman.

V večjem zatišju se je v nedeljo odvrtel še en dokumentarec še enega velikega nemškega filmarja, Wernerja Herzoga: Cave of forgotten dreams (Jama pozabljenih sanj). Morda tudi zato, ker gre za francosko-ameriško, in ne nemško produkcijo. Hercog se je, prav tako s 3D-tehnologijo, lotil prazgodovinske jame Chauvet v južni Franciji. Odkrili so jo šele leta 1994, slikarije v njej pa so stare okrog 30.000 let. Ker so zelo občutljive za svetlobo in tudi za spremembo temperature, je moral avtor (seveda s pomočjo arheologov, geologov, umetnostnih zgodovinarjev) svojo snemalno avanturo opraviti hitro in diskretno. Njegov prispevek so tudi meditacije (o človeštvu) ob naslikanem. Slutnja človeških prizadevanj v prazgodovini seveda ni isto kot živa telesa plesalcev Pine Bausch, a najbrž (festival je na sredini) sta oba dokumentarca dosežek, ki si ga bomo letos zapomnili bolj kot igrane filme.


VIDEO: napovednik za film Pina režiserja Wima Wendersa




VIDEO: napovednik za film Jama pozabljenih sanj režiserja Wernerja Herzoga