Berlinale: Shakespeare, Koriolan in Ralph Fiennes

Berlin – Angleški igralec Ralph Fiennes (Schindlerjev seznam in Angleški pacient sta filma, ki sta ga poslala v svet) je bil doma najprej ugleden gledališki igralec Shakespearovih vlog. Zdaj se je elizabetinskega dramatika, mimo katerega filmska industrija ni mogla od rane mladosti, lotil tudi kot filmski režiser. In to ene najtežjih Shakespearovih iger: Koriolana. Naslovni junak je bil rimski vojskovodja v 5. stoletju pred Kristusom, v Fiennesovem filmu pa to pomeni, da poveljuje sodobno tehnizirani vojski z avtomatskim strelnim orožjem in tanki.

Modernizacija Shakespeara ni seveda nič novega, ne v teatru in ne na filmu. Nazadnje smo gledali Romea in Julijo (1996), film Buza Luhrmanna, v katerem se mladež podi po Veroni z motorji. Koriolan je postavljen v Rim, delno tudi v provinco. Ta del je zagotovo posnet nekje na Balkanu (morda ob Prespanskem jezeru), tudi parlament, njegova notranjost in zunanjost, je moral biti posnet nekje daleč od Rima. V tolikšno odmaknjenost od konkretnega sedanjega Rima je Ralph Fiennes pač moral privoliti, sicer bi bile povezave s tako davno preteklostjo prej smešne kot verjetne. Vse drugo pa v sodobni preobleki funkcionira povsem zadovoljivo: mobilni telefoni, avtomobili, televizijski studio s kontaktno oddajo. Evidentno gre za aluzijo na BBC World, celo voditelj se prikaže. Ko dajo senatorji ponosnemu in častihlepnemu Koriolanu vedeti, da ni zaželen kot konzul (zato zapusti Rim, se poveže s sovražniki in zasnuje pogubno maščevanje), se politični prepir zgodi pred kamerami; nekaj takega kot naši Pogledi Slovenije, le da je stvar pri Shakespearu in Fiennesu seveda veliko bolj dramatična.

Fiennesu (igra tudi glavno vlogo, njegova dominantna mati je Vanesa Redgrave) je z modernizacijo antične družbe uspelo pokazati, kar se je tudi namenil: da niso osnovne človeške situacije danes nič drugačne, kot so bile pred dva tisoč petsto leti. Čeprav zgodbe o Koriolanu ni mogoče do kraja poistovetiti z nobeno od aktualnih političnih ali medijskih konkretnosti (takšna paralelnost bi bila tudi preveč banalna), se v njem kar bliska od asociacij na sodobnost in sodobnike. Še en Shakespeare na filmu torej, ki bo marsikomu pokazal tudi pot v teater.

Nimajo vsi, ki se lotevajo starih zgodb, enako srečne roke. Pa čeprav je zgodba, o kateri pripoveduje ukrajinsko-rusko-nemški film V subbotu (V soboto), stara komaj dobrih dvajset let: černobilska katastrofa. Režiser Aleksander Mindadze se je zadeve lotil skozi pripoved o mladem partijskem funkcionarju Valeriju (zgodba je menda resnična), ki mu je bilo kot zaupniku partije takoj jasno, kaj se je zgodilo, čeprav so oblasti, kot vemo, razsežnosti dogodka prikrivale še 16 ur. S svojim dekletom hoče takoj pobegniti z ogroženega območja, a ker zamudita vlak, se v trenutku sprijaznita z usodo ter se prepustita običajnemu sobotnemu življenju in napovedani prijateljevi svatbi. Ta agonija pred katastrofo, ki jo slutijo le redki – razbrati jo je mogoče z nekaterih obrazov – je dovolj močna psihološka podlaga za dober film, a žal jo je avtor razblinil z drobljenjem dogajanja in s premalo ekspresivno režijo. Černobil je velika evropska tema, potrebovala bi tudi velikega avtorja.