Blagozvočni verzi, 
ki so kar klicali po glasbi

V Nukovi razstavni dvorani, prostoru, kjer nas z zidov nagovarjajo knjige, fotografije in verzi Nika Grafenauerja (tam namreč poteka razstava ob pesnikovi sedemdesetletnici), se je včeraj zbrala številna druščina in razpravljala o tem, kako je Grafenauerjeva poezija našla pot v svet glasbe. Kot smo slišali, so predvsem njegove pesniške zbirke za najmlajše in mlade Pedenjped in Skrivnosti ter zbirka Stara Ljubljana pritegnile številne slovenske skladatelje. Skladati na Nikove verze, takšen je bil naslov včerajšnjega pogovora, je bilo skorajda množično početje. Na akademika Nika Grafenauerja je moralo občinstvo nekoliko počakati, saj je imel neodložljiv opravek čez cesto, na SAZU, ko pa je stopil v dvorano, ga je sprejelo z gromkim aplavzom.

Moderator pogovora Jože Humer se je najprej ustavil ob Pedenjpedu, Grafenauer pa je občinstvu pojasnil, kako je ta znameniti navihani pesniški otročaj z velikimi ušesi in razkuštranimi lasmi sploh nastal. Idejo zanj je dobil, ko je nekoč, še kot študent, bolan obležal v postelji. V poeziji njegovih pesniških kolegov je takrat mrgolelo junakov z različnimi imeni, on pa si je želel enega samega. Na misel mu je prišel Levstikov Pedenjčlovek in od tod je bil le še korak do Pedenjpeda, ki se je v pesmih odlično obnesel, saj se da to besedo dobro rimati. V knjižni obliki so pesmi o Pedenjpedu izšle leta 1966 in se kmalu znašle pri skladatelju Karlu Pahorju. Ta je menil, da jih je treba uglasbiti ­preprosto, pripovedujoče, in tako je tudi storil. Toda ker je Pahor kmalu umrl, so njegove skladbe nekje obležale in šele z zamudo prišle med ljudi.


Pedenjped in Skrivnosti

Naslednji uglasbljevalec Pedenj­peda, ki je prišel do besede v včerajšnjem pogovoru, je bil skladatelj Peter Šavli. Povedal je, da so Grafenauerjeve pesmi kar klicale po uglasbitvi, in ker zaradi službe ni imel dovolj časa podnevi, jih je v glasbo pretakal ponoči. Uglasbil je tudi štiri pesmi iz zbirke Skrivnosti ter nekaj Grafenauerjeve poezije za odrasle. Skladatelj Janez Močnik se je Pedenjpeda le dotaknil in uglasbil eno skladbo, ki ni šla v javnost, je pa zato uglasbil Grafenauerjevo skladbo­ Žabji radio.

Novo obdobje Pedenjpeda se je začelo, ko so ga kot projekt zastavili znotraj Glasbene matice Ljubljana. Zborovodkinja Branka Rotar Pance je povedala, da so zbrali in združili različne Pedenjpedove glasbene podobe (k že omenjenim uglasbitvam so dodali še uglasbitve Črta Sojarja Voglarja, Matevža Goršiča, Tadeje Vulc in drugih). Prav zanimivo je po njenih besedah spremljati, kako pride Pedenjpedova notranja govorica pri vsakem skladatelju drugače do izraza. Iz nabora teh skladbic je nastal prav zanimiv pevsko-gledališki projekt. Od tod je bil le še korak do zgoščenke, ki je izšla poleg nove Pedenjpedove slikanice Pedenjped ima svoj rep z ilustracijami Marjana Mančka. Knjigo je izdala Grafe­nauerjeva hčerka Eva Grafenauer, ki je med drugim dejala, da je bil Pedenjped tako v zvočni kot v knjižni podobi še enkrat odlično sprejet.

Skladatelja Lojzeta Lebiča so pritegnile Grafenauerjeve Skrivnosti. Kot je dejal, je glavni razlog v tem, da so odprte, na neki način nedokončane. Pod naslovom Invisibila je združil šest miniatur za violino in klavir, ki jih je imelo zbrano občinstvo v izvedbi Dua Lorenz včeraj tudi priložnost slišati.


Kdaj bodo zapele Čudežne mačke ?

Tretji sklop Grafenauerjeve poezije, ki so ga skladatelji z veseljem opremljali z glasbo, so pesmi iz cikla Stara Ljubljana. Krajšo kantato za pevski zbor je denimo napisal Jani Golob, Tadeja Vulc je napisala kantato za simfonični orkester in zbor. Stara Ljubljana je doživela tudi uglasbitev v alternativnih vodah, in sicer jo je uglasbil Gojmir Lešnjak - Gojc, vendar za zdaj še brez izvedbe. Izvedbo so, tudi ob Gojčevem sodelovanju, doživele Grafenauerjeve Skrivnosti, in sicer v obliki skrivnostne in magične odrske uprizoritve. Za konec je eno od najlepših Skrivnosti, tisto, ki sliši na ime Ljubezen, Gojc ob spremljavi kitare tudi zapel. Niko Grafenauer je le še dodal, da bodo po uglasbitvi klicale tudi njegove Čudežne mačke,­ na zgodovinskih in mitoloških virih temelječe upodobitve petih mačk, ki jih je pravkar napisal.