Blues med Vzhodom in Zahodom

Enemu vodilnih evropskih kitaristov Makedoncu Vlatku Stefanovskemu sta se uresničili dve veliki želji, zaradi katerih je tako sijal na nedavnem koncertu v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma. Prva je, da je po skoraj tridesetih letih raziskovanja glasbene tradicije Balkana izdal blues ploščo, druga pa, da jo je posnel in si oder delil s svojim velikim kitarskim vzornikom Janom Akkermanom iz nizozemske skupine Focus.


V prvem delu koncerta je Stefanovski s svojim triom, ki ga je razširil še s klaviaturistom in gostom Akkermanom, demonstriral kako blues igrajo vrhunski mojstri. Kako v pesmi, ki premorejo dovolj prostora za soliranje vseh vrst in hitrosti, vnesti ves tisti žar, ki ga prinaša vrhunsko obvladanje inštrumenta, ne da bi se hkrati v celoti izgubil duh pristnih bluesovskih pesmi. Vsa ta laboratorijska natančnost je bila sicer nekoliko moteča, vendar pa sta tako Stafanovski, kot Akkerman za vsak solažo, kakor za številna medsebojna kitarska prepletanja dobila aplavz občinstva. To je prišlo, da bo videlo na delu dva velika kitarska heroja in je to tudi dobilo. Če je kdo imel občutek, da je bilo na koncertu premalo kitarskih solaž, je pač nepotešljiv obsedenec s kitarskimi soli.

Veličastna demonstracija igranja bluesa za 21. stoletje je kar žarela iz blues standardov ob skorajda nezemeljske Amazing Grace, do prvovrstnih rockovskih bluesov Stormy Monday, Texas Flood, Hoochie Coochie Man in drugih in nekaj Akkermanovih bluesov ter seveda iz veličastne različice enega od največjih rockovskih inštrumentalov Hocus Pocus, s katerim se je Akkerman ob ovacijah poslovil z odra.

V drugem delu je Stefanovski od zahodnega presedlal na vzhodni blues. Začel je z odlično temo iz filma Gypsy Magic, kulminiral z izjemno inštrumentalno različico makedonske ljudske pesmi Jovano Jovanke, končal pa s svojo nenavadno pop uspešnico Kao kakao.

V dodatku nekaj več kot dveurnega koncerta je zasedba skupaj z Akkermanom ponudila nekaj odličnih bluesov. Večer je bil v celoti povsem kitarsko obarvan, čeprav so seveda tako bobnar, baskitarist kot klaviaturist dobili svojih pet minut. Stefanovski, ki je številne bluese tudi odpel, je seveda daleč boljši kitarist, kot pa pevec, kar na koncu niti več tako zelo moteče. Vsekakor pa je bila predstavitev blues projekta Vlatka Stefanovskega v sodelovanju z Janom Akkermanom velika učna ura za kitariste.