Bluesa poln klobuk

Teksaški blues rock trio ZZ Top je v solidno polni veliki dvorani Hale Tivoli ljubljanskemu občinstvu ponudil nekaj več kot uro in pol trdega bluesa z precejšnjo mero rockovske trdosti, boogiejevske razigranosti ter celo diskoidne plesnosti.

Začelo se je presenetljivo točno, saj je legendarni jugoslovanski rocker Dado Topić s svoj oskupino Time stopi na oder ob 20. uri in končal natančno pol ure kasneje. Seveda je bil le v vlogi predskupine, pa vendar je bilo prijetno spet slišali legendarne pesmi iz zgodovine popularne glasbe države, ki je več ni. Pri občinstvu so bile najbolje sprejete tiste stare pesmi, kot so Za koji život treba, da se rodim, Makedonija in pa seveda ena najlepših ljubezenskih balad na Balkanu Dali znaš, da te volim.

In ob 21. uri so na oder prikorakali trije bradači, dva dejanska in eden po priimku. Pevec in kitarist Billy Gibbons, pevec in baskitarist Dusty Hill in bobnar Frank Beard, ki skupaj v isti postavi delujejo že 40 let, so predstavili uigran šov, kjer kakšnih siceršnjih presenečenj ni bilo. Dusty in Billy sta demonstrirala svoje »plesne« koreografije, uskaljene gibe in korake ter medsebojno podajanje mikrofona in vodilnih linije pesmi. V ozadju so imeli tri velike zaslone, kjer so ledbeli avtodeli, se predvajali njihovi videi ali pa kar neposredno kprenašal koncert, kar je bilo zelo učinkovito.

ZZ Top so v bistvu na odru zelo preprosti in dejansko udarijo v povsem barski oziroma klubski okoseneli postavi. Preprosto zlivanje kitare, bas kitare in bobnov brez odvečenga dokazovanja kakršnihkoli virtuoznosti. Tega jim pa res ni več treba. Preprosto učinkovito energično skorajda aksetsko so predstavili svojo vizijo bluesa. Tega sta večino koncerta demonstrirala in na krasno kičasto bleščečih kitarah zlate barve, nato pa je predvsem Gibbons pokazal še druge kitare, ki jih vlači s sabo na turnejo. Diskoidno blues skladbo Legs pa sta zaigrala na znameniti s plišem odeti kitari, ki sta znani tudi iz vedea za to skaldbo.

Ni šlo tudi brez šaljivih dovtipov ter celo »pogovora« s Slovenko Ano, ki se je na odru z Billom in Dustyjem pogovajral v slovenščini, onadva pa sta naključno odgovarjala in tako sprožila salve smeha v dvorani. Potem pa je Bill dobil od dveh zalih mladenkše njegov čarobni klobuk za blues - kakoli naj ib že to pomenilo.

Waitin' For The Bus, Jesus Just Left Chicago, Pincushion, I'm Bad, I'm Nationwide, Cheap Sunglases, Party On The Patio, Gimme All Your Lovin', Sharp Dressed Man, ter na koncu še La Grange in Tush so skupaj z drugimi pesmi mi kar zdrvele mimo. Kot poslastico pa so ZZ Top zaigrali še raztrgano različico skladbe Jimi Hendrixa Foxy Lady.

Kaj poreči o koncertu, kjer je vse bilo tako kot mora biti, kjer je občinstvo dobilo točno tisto, kar je želelo in pričakovalo. Je pa res , da bi vsak lahko dodal še kakšno skaldbo po lastnem izboru v progam. Jaz sem pogrešal Blue Jeans Blues.

ZZ Top - če jih ne bi bilo, bi jih bilo treba izmisliti.