Tiskane izdaje
Kako gledate na približevanje opere širši javnosti v slogu nekdanjih treh tenorjev?
Mislim, da so trije tenorji »ujeli« pravi trenutek. Delno so vsekakor pripomogli k prepoznavnosti predvsem tenorskih opernih arij železnega repertoarja, če pa so pri tem prispevali k popularizaciji opere kot umetnosti, ne morem soditi. Šlo je vsekakor za »veliki met« vseh treh zvezdnikov in njihovega menedžerskega ozadja.
Kakšen pa je vaš odnos do pojava sodobnih »boy band« opernih skupin, kot so Il Divo in Eroica, v katerih poleg seveda talenta, postavnost mladih pevcev, ne igra nezanemarljive vloge?
Omenjeni pojavi so nesporna reminiscenca že v prejšnjem vprašanju nevedenega pojava treh tenorjev. Pri vsej zadevi pa je dobro to, da poslušalstvo vseeno sliši razliko med šolanim, to je postiranim glasom in med naravnim glasom. Šolani pevci se gibljejo v mnogo večjem glasovnem obsegu in s tem je tudi možnost njihove umetniške izpovedi večja. Omeniti je treba dejtvo, da tudi pevci jazza prav tako šolajo svoj glas in zato je tudi njihova interpretacija lahko tehtnejša. Danes velja, da je dobro izobraževati glas, kar pomeni, da se mnogi pevci zabavne glasbe odločijo vsaj za nekaj razredov solopetja.
Opera se spreminja, režija je vse bolj razgibana, scenografija moderna ... Tudi sami imate izkušnje z modernimi različicami klasičnih oper. V Trstu ste na primer peli Fausta, ki se je na koncu zadrogiral, v Frankfurtu pa nastopili v vlogi mačističnega Trubadurja na Harley Davidsonu. Kdaj govorimo o spremembah, ki spodbujajo kreativnost in kdaj so ti poskusi zgolj neokusni?
Tudi opera danes je »krik« časa, v katerem živimo. Nemogoče si je predstavljati način izvedbe oper izpred 50. let. Z današnjimi tehničnimi sredstvi je mogoče veliko boljše kot kdajkoli prej pričarati publiki tisto, kar si je najverjetneje predstavljal skladatelj. Zelo težko pa je najti dramatsko-scenske časovne paralele, ki pričarajo gledalcu nov pogled na omenjeno operno delo, pri čemer osnovna zgodba ne izgubi svoje smiselnosti in sporočilnosti. Kadar nastopam v t. i. transformirani operni uprizoritvi. Bistvo zame kot umetnika pa je to, da moram najprej sam kot izvajalec razumeti tisto, kar moram posredovati publiki, saj šele potem obstaja možnost dobrega prenosa energij v avditorij. Ne samo McVicarjeva uprizoritev Fausta v Trstu, tudi naša koprodukcijska predstava pred osmimi leti tukaj v Ljubljani, je pokazala, da so teme, kot je to Goethejev Faust, večne in časovno neomejene. Veliko težje pa je »scensko posodobiti« kakšnega Verdija ali Puccinija, kajti za tako posodobitev je treba imeti veliko znanja in poguma, mislim seveda na režiserja. Včasih je celo bolje nastopati v kakšni konvencionalni postavitvi, kot pa v kakšni prisilno modernizirani, kar velikokrat doživim predvsem na nemškem področju. V lepem spominu mi je ostala postavitev Kralja Ojdipa, Igorja Stravinskyja, v režiji Erica Uve Laufenberga v Innsbrucku, kjer so Kralja Ojdipa, Creona in Tiresiasa zamenjali liki politikov. Publika je z neverjetnim zanimanjem sledila glasbeni drami in njenemu sporočilu.
Kako lahko na delovanje eminentne institucije kot je opera vpliva na primer poskus zapolnjevanja sedežev z odrejanjem bolj lahkotnega repertoarja?
Ljubljanska opera je v zadnjih štirih sezonah doživela najhujše čase v vsem njenem obstoju. Če bi operni obiskovalci vedeli, kaj vse je bilo v načrtu z opero, bi se jim najverjetneje naježila koža. Ne samo izbira repertoarja tudi način organizacije in dela samega, je pripeljala do stanja, ki se ga trudi sedanji ravnatelj Mitja Bervar sanirati. Na mizi je bil tudi predlog za začasno zaprtje Ljubljanske opere v času gradnje, vendar je bivši ravnatelj zbral le toliko moralne odgovornosti in tega predloga ni podpisal, ker se je vseeno zavedal, kam bi to pripeljalo. Ljubljanska opera je pravzaprav že nekaj desetletij »črna ovca« na slovenskem glasbeno-scenskem prostoru. Delno je za to kriva sama, delno pa to dejstvo izkoriščajo skoraj vse ostale slovenske paralelne glasbene institucije. Slovenska igra tudi na tem področju prekaša vso najpopolnejšo svetovno intrigantsko elito. Nemogoče je v nekaj stavkih opisati, kaj vse in na kakšen način se to odraža in tudi samih dokazov se ne da predložiti, kajti akterji to počno na zelo sofisticiran način.
Pa vendar, na kakšen način se to odraža?
Ko Ljubljanska opera uprizori odmevnejšo predstavo, kot je bila v zadnjem času Rusalka, se na njo usuje z vseh mogočih strani. Tako se »prijatelji opere« trudijo vplivati na vsakršno o operi pišočo srenjo, ki potem s kopico prenapetih negativnosti in z izkrivljenimi dejstvi »pripravlja« teren in zastruplja občinstvo. Niti računski podatki o zasedenosti dvorane jim niso sveti, čeprav se pri zadnji produkciji Rusalke tega podatka - 9700 prodanih kart, enostavno ni dalo zaobiti. Vedeti moramo, da samo Šentflorijanska pamet premore to neizmerno paranoidno ljubosumnost, ki nima konca niti takrat, ko gre za slovensko nacionalno operno gledališče v glavnem mestu.
Kako doživljate slovensko publiko? Kako je na kontinuiteto vzgajanja domačega opernega občinstva vplivalo gostovanje ansambla SNG Opera in balet v drugih institucijah zaradi prenove operne hiše?
Občinstvo je povsod enako, nekje bolj izobraženo, nekje manj. Slovenska publika pa je publika, kateri namenjam še dodatno pozornost, kajti to je moja, domača publika in prav ta si zasluži največ. Odkar je naša operna hiša v prenovi, se z obstoječimi parametri nesodelovanja in neponujene pomoči ostalih mestnih glasbeno-scenskih inštitucij ni dalo mnogo narediti na tem področju. Vsekakor moram omeniti, da smo največ terminov dobili v Cankarjevem domu, mislim pa, da bi si jih zaslužili več.Operni ansambel v preteklih sezonah ni bil dovolj izkoriščen in če ne bi bilo osebnih interesov in medsebojnih neporavnanih računov iz preteklosti, bi moral operni ansambel v času rekonstrukcije matične hiše »bivati« v Cankarjevem domu. Pri plačilni moči naše države, je namreč nemogoče zagotoviti še en nadomestni avditorij. Zaradi tega tudi v zadnjih sezonah ni bilo mogoče veliko narediti za izobraževanje naše publike.
Obstajajo društva ljubiteljev opere, ki si prizadevajo za njeno popularizacijo z izobraževanjem svojih članov, predavanji, okroglimi mizami, ... Torej občinstvo približujejo operi in ne obratno.
Pri nas imamo Društvo ljubiteljev opere in wagnerjansko društvo. Člani so pretežno upokojenci ali pa starejši, ki imajo več časa. Želel bi si v takih društvih več mladih, kajti prav mladi so tisti, ki si poleg ostalih kulturnih dobrin, ki bi jih morali biti deležni, tudi na področju operne umetosti zaslužijo večjo pozornost.
K temu, da je opera obveljala za umetnost elite, so prispevale tudi drage vstopnice. V tujini se pogosto oprimejo strategije, kot so nižje cene vstopnic, popusti za mlade, šolski abonmaji ...
Pri nas opera nikakor ni elitna umetnost in karte, ki se v inozemstvu prodajajo za 250 evrov, se pri nas prodajajo za 18 do 25 eurov, kot je bil primer na predstavah Rusalke. Vsakdo, ki si želi ogledati operno predstavo tudi v tujini, že na kak način najde možnost in kupi vstopnico po dostopni ceni.
Leonard Bernstein je nekoč izjavil: »Ko slišim aplavz na napačnem mestu, me to ne moti pomeni samo, da imamo v občinstvu novince.« Kakšne so vaše izkušnje s šolskimi abonmaji in mlado publiko?
V času mandata Kristijana Ukmarja, smo imeli enkrat in samo takrat vsebinsko prirejene koncerte z razlago vsebine Verdijeve opere Traviata za Glasbeno mladino Slovenije. Otroke so pripeljali na te koncerte iz vse Slovenije. Spomnim se, kakšno navdušenje so pokazali otroci na teh koncertih, doma so pisali spise, ki smo jih potem dobili nastopajoči v branje. To je bilo prav gotovo najboljše, kar se je v prejšnjem mandatu zgodilo.
Druga skrajna promocijska taktika, ki jo ubirajo nekatere opere po svetu je oglaševanje s šokantnimi, opaznimi reklamami, slogani, plakati ...
... pa tudi z zakupom prostora za kritike na kulturnih straneh pomembnejših časnikov. Videti je, da je kritiška paranoja obsedla že ves zahodni svet in gledališča se bojijo investirati denar v večje produkcije, ki jih potem vase zagledana kritika (ne)objektivno razsuje in tako vpliva na občinstvo, ki potem predstave obiskuje v zelo zmanjšanem številu. V Sloveniji imamo po tej plati srečo, da je naš prostor majhen in komunikacija v »kriznih situacijah« deluje predvsem ustno.
Svojo pevsko kariero ste začeli v skupini Pepel in kri. Pred leti ste v narodnozabavni oddaji Na zdravje odpeli Napitnico iz Traviate. Nastopate tudi na različnih ostalih prireditvah, ki niso povezane z opero, kjer je stik z občinstvom nedvomno precej drugačen od tistega v operi. Enkrat ste izjavili, da ko stopite na oder, vse izgine in vam postane vseeno ali nastopate v domu upokojencev ali v Cankarjevem domu ...
Nimam kaj dodati. Petje je prenos energije in najlepše je videti zadovoljne obraze poslušalcev.
Vas bomo v prihodnje lahko slišali še v kakšni zanimivi neoperni zasedbi, projektu?
Pripravljam neko nekonvencionalno presenečenje, ki pa ga še ne mislim izdati.
