Tiskane izdaje
Na mestu, kjer danes stoji Zmajski most, so leta 1820 postavili lesen most, ki se ga je po mesarskih stojnicah pod bližnjimi kostanji na desnem bregu Ljubljanice prijelo ime Mesarski. Zdržal je dobrih osemdeset let, prvo leto v novem stoletju pa so na istem mestu zgradili prvi železobetonski most pri nas. V tedanjem duhu so ga poimenovali Cesarja Franca Josipa Jubilejni most. Zanj so dunajski livarji ulili štiri zmaje, ki so danes simbol Ljubljane in po katerih so ga ljudje kmalu krstili za Zmajski most. A ni veliko manjkalo, da tega simbola Ljubljane danes ne bi imeli. Občinska blagajna je bila namreč prazna in občinski svetniki bi namesto dragih bronastih zmajev postavili kamnite stebre. In spet je bil župan Ivan Hribar tisti, ki jih je prepričal, da so le plačali zmaje in da je most takšen, kot si ga je zamislil arhitekt Jurij Zaninovich. Danes Zmajski most velja za najbolj pristen primer secesije v Ljubljani.
Še pred tem je Mesarski most stal tudi na mestu, kjer je danes Čevljarski ali Šuštarski most. Ker so mesarji v Ljubljanici prali in čistili meso in vanjo metali odpadke, umazana voda pa je tekla skozi mestno jedro in pomenila veliko nevarnost za okužbe, so mesarje leta 1614 preselili k Ljubljanici v bližini stolnice, na prejšnji most pa naselili čevljarje, po katerih je dobil tudi novo ime.
Kaj in kako se je dogajalo pred in med gradnjo novega Mesarskega mostu, je bolj ali manj znano. Od prvotne zamisli, da bi ga postavili po Plečnikovem načrtu (ki ga je menda nekoč neki kustos Mestnega muzeja kot ničvreden papir vrgel v koš, a so ga po naključju rešili), zaradi različnih pomislekov in drugih razlogov ni bilo nič, ostaja le maketa v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Kaže, da je vse več ljudi prepričanih, da je bila gradnja mostu po izbranem razpisu (Atelier Arhitekti: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Samo Mlakar in sodelavci) za današnji čas ustreznejša kot po sto let starem Plečnikovem načrtu. Zgodba zase pa so bronaste skulpture akademskega kiparja Jakova Brdarja, ki je ves čas sodeloval pri projektu. Kot je pri ljudeh pač v navadi, so tudi glede njih mnenja močno razdeljena. Adam in Eva oz. Izgon iz raja ob vstopu na most s tržnice, Satir, za nekatere Hudič, na mostu, in ranjeni Prometej, za druge Mesar, na Petkovškovem nabrežju, pa tudi skulpture različnih živali na ograji mostu so za nekatere »najgrša reč, kar so jih moje oči videle«, za druge pa »kulisa neke pravljične zgodbe; to je zgodbe o dogajanju v tržničnih 'nišah', kjer domujejo ... mesarji«. Skulpture morda res delujejo nekoliko nenavadno, celo groteskno, a so nabite s svojo mitsko sporočilnostjo in tudi s sporočilom kraja, na katerem so postavljene. Že dolgo se pri nas ni zgodilo, da bi pri urejanju javnega prostora imela plastika tako pomembno in opazno vlogo.
Upajmo, da bo MOL kipe odkupila in da bodo na svojem mestu tudi ostali. Lahko se zgodi, da bo sčasoma most po kakšni Brdarjevi skulpturi dobil celo ime.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
