Tiskane izdaje
Dalibor je s koncertom za pedalni čembalo in pedalni klavir v Londonu požel glasen aplavz. Britanski kritiki so bili očarani nad njegovo spretnostjo gležnjev, ki so subtilno nadzorovali dinamiko na pedalih, ter nad prefinjeno interpretacijo skladb. Koncert so označili za odkritje. Nenavadno in edinstveno.
William Shakespeare pravi, da iz muzike prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse bolečine srca. Kaj o glasbi menite vi?
Zatrdno vem, da glasba ljudem spreminja življenje. Omogoča nam doživljati uvide v vsebine, ki nam sicer niso dostopne. Je močno sredstvo pri doseganju pravilne vzgoje in discipline. Glasba rešuje ljudi pred obupom in samomorom. Povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Z njo lahko potujemo v druge svetove kot z nekakšnim časovnim strojem. Kot organista me to zelo navdušuje. Ko zaigram na orgle, ki so, denimo, v originalu ohranjene še iz leta 1600, ko vame buši štiristo let star zvočni svet, se mi na intuitivni ravni lahko razodene tisoč stvari: kako so ljudje takrat živeli, kaj so mislili in upali, po čem so hrepeneli, kakšen je bil njihov religiozni nazor, na kaj so se osredotočali. Glasba je zmožna v človeku sprožiti celo verigo asociacij, spominov, hrepenenj, občutij, prav tako kot vonji. Na nas lahko deluje harmonično in spodbuja, da se duševnost in telo ujameta v složno celoto, lahko pa vpliva tudi razdiralno. Ne trdim črno-belo, da je rock razdiralen, klasika pa ne. Tudi med moderno klasiko je veliko take glasbe, ob kateri bi resnično zboleli, če bi jo preveč poslušali. Kakor koli, ima ogromno moč.
V klasiko ste se menda zaljubili že zelo zgodaj ...
Spominjam se, da me je glasba že kot otroka povsem hipnotizirala in da sem ure dolgo posedal pred radiem in gramofonom. Mama tudi pravi, da sem ob zvočnikih rad dirigiral. Doma smo vedno poslušali dobro glasbo, čeprav starši niso glasbeniki. Sploh jo je imel zelo rad oče in je pogosto odmevala iz njegove delovne sobe. Tudi očetovi starši - posebno dedek, ki je igral violino - so bili glasbeni ljubitelji. Po njih smo podedovali celo kopico plošč in te so bile osnovni zaklad mojega najstniškega poslušanja klasike: Chopinovi koncerti, Mozartove sonate, simfonije Sibeliusa, Dvoraka, Beethovna, Mozarta, Brahmsa, Rahmaninova, Haydna. Med njimi so bili tudi manj popularni, denimo Hindemith. Že dvanajstletnik sem bil nad njim ves očaran. Še danes mislim, da je car. Zelo rad sem imel tudi renesančno vokalno glasbo. Spomnim se, da sem včasih, ko staršev ni bilo doma, izostajal od pouka, da sem jo lahko v miru poslušal. Ni mi žal, to so bili hudi komadi! Te plošče, stare kot zemlja, si še zdaj rad kdaj zavrtim, denimo Chopinov e-mol koncert v izvedbi rosno mladega Maurizia Pollinija je fenomenalen.
Kako ste se odločili za študij orgel? Ko smo bili del Jugoslavije, namreč pouka tega inštrumenta ni bilo ne v nižji ne na srednji glasbeni šoli. Na srednji glasbeni šoli v Ljubljani so ga uvedli šele leta 2000, ko ste ga začeli poučevati vi.
Pri šestih letih sem želel igrati violino, vendar starši nad tem niso bili navdušeni. Ko sem bil star devet let, je mama na skrivaj sklenila kupiti klavir. Ko ga je oče doma po treh dneh prvič zagledal, je skoraj obležal. To je bil začetek moje glasbenošolske kariere. Ta inštrument mi je še zdaj zelo pri srcu. V najstniških letih so me začele zanimati orgle. Ob vikendih sem šel večkrat k starim staršem na Gorenjsko, kjer me je babica vzela s sabo k maši. Ko so v cerkvi zagrmele orgle, me je to čisto prevzelo. Nekoč me je prešinilo, da je zanje napisane veliko dobre glasbe in da bi to glasbilo lahko bilo moje. Naključje je hotelo, da sem šel pri 17 letih poslušat tekmovanje organistov v Brnu na Moravskem. To me je spodbudilo, da sem se že naslednje leto, leta 1989, tudi sam prijavil na evropsko orgelsko tekmovanje. Na njem sem dobil nagrado za najboljšo izvedbo skladb. Takrat sem bil na srednji glasbeni šoli in prepričan, da bom postal skladatelj ali dirigent. Po tem dogodku pa sem brez obotavljanja spremenil načrte. Odločil sem se za študij orgel in za deset let odšel v tujino. Najprej na Dunaj, potem v Milano.
Kaj vas pri njih najbolj vznemirja?
Ti inštrumenti so zame univerzalno orodje za izražanje široke palete občutij in fascinantno orodje za zvočno obvladovanje ogromnih notranjščin, arhitekturnih umetnin. Orgle so v Evropi že približno 1300 let. V tem času so se razvile zelo različne vrste, od majhnih inštrumentov, ki jih držiš v naročju, z eno roko vlečeš meh, z drugo pa igraš, do ogromnih glasbil, kjer je največja piščal visoka več kot deset metrov in najmanjša nekaj milimetrov. Orgle imajo lahko pedale, od ene do sedem klaviatur raznih obsegov, različne registre in uglasitve. Pogosto se zgodi, da glasbe, ki je bila napisana za ene orgle, ni moč zaigrati na drugih. Morda je res, da so podobno kot mrtvi jeziki končale svoj razvoj, čeprav smo še pred dvajsetimi leti menili drugače. Takrat so bili še živi skladatelji, ki so ustvarjali pomembna dela v glasbi poznega 20. stoletja, kot sta Francoz Olivier Messiaen ali Čeh Petr Eben. Danes nas bolj zanima, ali bomo na koncertu igrali, denimo, renesančne, baročne ali romantične orgle, in glede na to izberemo ustrezen repertoar. Mene najbolj navdušujejo katedralne orgle. Pri njih imaš kot organist občutek nekakšne oblasti nad vesoljem zvoka in prostora, saj lahko podobno kot režiser zvočno zrežiraš arhitekturo mogočne gotske ali baročne cerkve. Ta občutja so tako posebna in močna, da jih ne znam opisati, treba jih je doživeti.
Se vam zdi škoda, da ta inštrument ne sodi več med najvplivnejšo glasbeno umetnost?
V evropski zgodovini so bila obdobja, ko je bilo to daleč najbolj poslušano glasbilo in so običajni ljudje od vseh inštrumentov največkrat slišali prav orgle. Do 19. stoletja, preden so se naselile tudi v koncertne dvorane, so večinoma stale v cerkvah in so bile del religioznega konteksta. Bile so religiozna umetnost in hkrati emancipirani umetniški akt, kot denimo Michelangelove freske. Za orgle so pisali skladbe geniji kot Bach, Mozart ali Buxtehude. Ne moti me, da nimajo več te družbene veljave, saj so minila stoletja in svet deluje drugače. Zaboli pa me, če jih »zlorabljajo« z malomarnim igranjem pri bogoslužju ali v poceni iluzionističnih šovih in se Bachova Toccata pojavi vedno ravno takrat, ko komu, denimo, razžagajo telo. (smeh)
Ste že igrali na orgle, ki so bile za vas izjemne in so presegale druga doživetja?
Zelo sem užival igrati na tiste v bruseljski katedrali. Zgradili so jih leta 2000 in so sinteza različnih stilnih elementov orgel iz več stoletij in geografskih območij. Želeli so ustvariti inštrument, ki bi v tretjem tisočletju zadovoljeval estetske zahteve modernega poslušalca in mislim, da jim je to zelo dobro uspelo. Avgusta lani sem v Bruslju koncertiral in imel sem nesrečo ali srečo, da so mi vlomili v avto, s katerim sem prevažal svoje inštrumente. Ker so mi ukradli ključe, sem moral bivanje podaljšati za dva dni, da so mi iz Slovenije poslali nove. V katedrali so rekli, če morate čakati, vam pa damo ključe od orgel in lahko igrate vse dneve in noči. To sem vzel zares in do konca užival. Akustika je fenomenalna! Vsak ton, ki ga zaigraš, odmeva sedem sekund. Zvoki se mešajo mistično, magično. Izvrstne orgle! Gotovo ene najboljših na svetu. Tudi v Sloveniji nam je v zadnjih nekaj letih uspelo zasnovati in izdelati nekaj stilističnih. Imamo orgle v Bachovem slogu v Adergasu pri Cerkljah na Gorenjskem in orgle v francoskem simfoničnem slogu 19. stoletja v Plečnikovi cerkvi v Šiški. Oboje so mi zelo pri srcu, saj sem sodeloval pri načrtovanju. Od leta 2003 imam tudi svoje orgle iz delavnice mojstra Tomaža Močnika, ki pa sem jih ob zadnji selitvi dal na razpolago cerkvici sv. Miklavža v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Prej sem jih imel v dnevni sobi in so zavzemale ves prostor. V tej cerkvici je akustika zelo lepa, na orgle lahko vadijo tudi drugi in sem zelo zadovoljen.
S koncertom za The Royal College v Londonu ste debitirali v Veliki Britaniji in za to priložnost pripeljali svoja inštrumenta, klavir in čembalo, iz Slovenije. Zakaj? So vaša glasbila v čem posebna?
Gre za pedalni čembalo in pedalni klavir. Oba sta rekonstrukciji po vzoru od 150 do 400 let starih originalov. Prvega je po mojem osnutku izdelal francoski izdelovalec inštrumentov, pedalni klavir pa mi je pomagal uresničiti slovenski orglar Tomaž Močnik. Zelo me zanima inštrumentalna idiomatika, raziskovanje značilne govorice posameznega glasbila. Za pedalni čembalo in pedalni klavir je napisane veliko dobre glasbe, ki jo danes večinoma igrajo na orgle. Ves čas sem čutil, da jim to glasbilo ne ustreza. Podobno kot če se z gojzarji znajdeš na plesnem podiju. Slej ko prej boš verjetno ugotovil, da nisi na pravem kraju ali da nimaš ustreznih čevljev. Zame so to genialne skladbe, ki bi morale izžarevati dodatno energijo, sočnost, umetniški naboj, a jim orgle odvzamejo izraznost. Resnično zaživijo šele na inštrumentih, za katere so izvorno napisane. Pedalni čembalo sem rekonstruiral zaradi fantastičnega repertoarja, ki obstaja zanj. S čembalsko interpretacijo teh skladb si potešim dolgoletno umetniško hrepenenje. Podobno je pri pedalnem klavirju, ki ima širši nabor zvokov kot običajni klavir, kar me pogosto navdihne, da nanj improviziram tudi na koncertih.
Zakaj ste pedalni čembalo in pedalni klavir rekonstruirali? Mar ti inštrumenti niso ohranjeni?
Muzikološke raziskave kažejo, da je bil pedalni čembalo, ki se je pojavil že v 16. stoletju, priljubljen inštrument v severni Evropi. Za severno Nemčijo, Skandinavijo, Nizozemsko je bilo »simptomatično«, da so svojim inštrumentom radi dodajali pedale in je zanje nastajala glasba. Eden najpomembnejših skladateljev, ki je imel pedalni čembalo in je zanj skladal, je J. S. Bach. V drugi polovici 18. stoletja je pedalni čembalo začel izumirati, pojavil pa se je pedalni klavir. Znano je, da je s svojim pedalnim klavirjem na Dunaju veliko koncertiral Mozart. V 19. stoletju so za to glasbilo pisali skladatelji, kot so Franz Lizst, Robert Schumann in Camille Saint-Saens. Fizično, žal, ni preživel niti en sam pedalni čembalo ter zelo malo klavirjev. Eden od razlogov je verjetno ta, da so se jih ljudje prej ali slej znebili, če nanje niso znali igrati, saj so zavzeli veliko prostora. Druga hipoteza je, da so pedalni inštrumenti, katerih polovica leži na tleh, hitro postali žrtev vlage in so zato propadli. Iz baroka imamo številne vire, ki opisujejo, kakšni so bili pedalni čembali. Na podlagi teh zapisov so danes možni različni stili rekonstrukcije.
V katerem stilu ste rekonstruirali svojega vi?
Moj pedalni čembalo je rekonstrukcija glasbil, s katerimi so igrali glasbo, ki je približno 50 let starejša od Bacha, denimo genialni Bachov idol Dietrich Buxtehude. Z njim odpiram novo smer »spet odkrite avtentičnosti« na videz poznanega repertoarja, zato je mednarodno zanimanje razumljivo. Vabila prihajajo iz Nemčije, Avstrije, Francije, s Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Danske, Švedske, Norveške, iz baltskih dežel, Romunije, Srbije, Italije. Zdaj sem nastopil tudi v Londonu, kjer smo takoj po koncertu že podpisali pogodbo, da se vrnem oktobra. Takrat bom vodil tudi mojstrski tečaj za The Royal College of Organists - London Organ Forum, kar je zelo prestižno. Načrtujem pa izdelati še en pedalni čembalo, kakršen je bil znan v krogu J. S. Bacha in ga še nihče ni rekonstruiral, ter še en koncertni klavir s pedali. Za oba inštrumenta, ki bosta zvočno precej kompleksnejša od mojih sedanjih, imam v glavi že dokončan projekt in je le še vprašanje časa in sponzorstev, kdaj bosta izdelana.
Pa občinstvo? Kje imate največ poslušalcev?
Pri poslušalcih mi je pomembna predvsem njihova toplina oziroma silovitost odziva. V Skandinaviji, denimo, ploskajo, kot da jim je kdo rekel, da je treba. Povsem drugačna doživetja so v Rimu, Budimpešti, Beogradu ipd. »Južnjaki« se izjemno vživijo. Zdi se, da so vsrkali vsako vlakno tvoje glasbe, vrstijo se dodatki in ploskanje, ki pogreje kri. Izpostavil bi koncert na akademiji za glasbo Franza Liszta v Budimpešti. Ta koncertna dvorana meji na poslopje, v katerem je nekoč živel Franz Liszt. Danes je tu njegov muzej in še vedno malo tiste posebne avre. Med poslušalci je bilo tudi kakšnih petdeset študentov glasbe, ki jih to resnično zanima. Spontane reakcije, noro ploskanje, dodatki. Imam občutek, da bom zaradi tega doživetja navdušeno vadil vse do naslednje pomladi. V teh državah me študentje tudi pogosteje sprašujejo, ali bi pri meni lahko študirali, kar je podobno priznanje, kot če ti dekle, ki jo občuduješ, reče, všeč si mi.
O čem sanjarite?
Poleg že omenjenega bi rad postal didžej. Hrepenim po tem, da bi komponiral in vrtel energično glasbo s pozitivnimi besedili, ki bi jo predvajali v diskotekah. Ob njej bi se zabavali mladi, ki so zdaj na drogah in poslušajo zvoke in vsebine s pogosto razdiralnim učinkom. Mogoča je tudi glasba, ob kateri bi uživali, a bi jih gradila, razvijala samozavest, občutek lastne vrednosti, enkratnosti in čudežnosti življenja. Rad bi, da bi ozdravljala notranje rane in kazala razkošje bivanja, saj je eminentno sredstvo, ki lahko v človeku spreminja najgloblje plasti. Glasba je absolutno sredstvo za doseganje notranjega ravnotežja in posameznikovega pozitivnega pogleda nase. V Bachovem času je zavzemala opazen del urnika na šoli. Danes pa so umetnosti v šolskih predmetnikih čisto odrinjene. Ne verjamem, da je zato človeštvo postalo srečnejše. Zdi se mi škoda.
Pravite, da se vam je zdel študij glasbe na Dunaju preobremenjen s tradicijo in da vam je študij v Milanu v krajšem času dal več bistvenega. Kaj se vam kot pedagogu zdi pomembno pri poučevanju inštrumenta?
Dunaj je pred prvo svetovno vojno morda res dajal bistvene odgovore v smislu študija glasbe, vendar danes zame ni nosilec bakle. Še zdaj sem razočaran, ko se spomnim svojega dunajskega profesorja kompozicije, ki je dejansko verjel, da bo dvanajsttonska tehnika, atonalna kompozicija odrešila svet, čeprav je bila takrat stara že 80 let. Ko sem mu skušal dopovedati, da me zanimajo postmoderne, nove stvari, ki so se razvile po dodekafoniji, mi je očital, da hočem komponirati kot Brahms. (smeh) Neki violinist mi je nekoč zaupal, da je zelo ustvarjalen in spontan, ko izvaja jazz, ko pa mora igrati klasiko, se ga loti trema. Ko sem izvedel, kdo ga je poučeval inštrument, mi je bilo razumljivo. Sploh ni redko, da so ljudje zaradi svojih glasbenih učiteljev zafrustrirani, zato kot učitelj vedno preverjam, ali to, kar povem, učenca gradi. Včasih potrebujem nekaj mesecev, da ugotovim, katere besede, gibi, namigi mu koristijo, kaj pa bi ga lahko zavrlo. Nekateri so bolj umetniško občutljivi ali spontani, bistri, telesno spretni ali vztrajni, drugi manj. Vsak zahteva svoj pristop. Zdi se mi pomembno, da pri vsakomur zaslutiš, kako mu lahko odpreš vrata v glasbeni svet, in ne da mu skušaš vsiliti svoj sistem. Biti učitelj je po mojem prepričanju stvar karizme. Kot ima kakšen rad slikarstvo, drug košarko, tako ima kdo rad svoje učence in si v tem prizadeva ostriti svoje čute.
Koliko vam ob vseh dejavnostih ostane časa za vadbo inštrumentov?
Različno. Pred koncerti vadim vse dneve, ko poučujem, lovim za vajo večerne ure. Ne zdi se mi toliko pomembno, koliko vadim fizično, temveč koliko mi preostane časa, da lahko s svojimi umetniškimi senzorji doživljam svet. Umetnik ne postaneš zato, ker po nekaj ur na dan igraš inštrumente, temveč predvsem zato, ker si vzameš čas, da o določenih stvareh razmišljaš, jih doživljaš, se jim prepuščaš, si narediš prostor za prave misli. Z glasbo sem na ta ali oni način vedno povezan, tudi ko se sprehajam v naravi, jo slišim v sebi. Seveda bi si želel imeti več časa za vajo, vendar si je to včasih težko izbojevati. Ko se moram, denimo, ukvarjati z birokratskimi deli v službi, s popravili avtomobila ali hišnimi deli, se mi zdi katastrofalno, saj tako mimogrede odtečejo dnevi, tedni, meseci. Vendar pa si življenje skušam po svojih močeh organizirati tako, da mi pri osemdesetih letih ne bo žal, da nisem imel časa biti umetnik.
Ste se zato iz Ljubljane preselili v hišo, kjer imate mir in lahko igrate tudi ponoči, ne da bi motili sosedov?
V vasico Babna Gora nad polhograjsko dolino sem se preselil predvsem zaradi čudovite narave. Tam so izjemno lepo zvezdnato nebo, prekrasni sončni zahodi, čist zrak, vonj po gozdu in tako mirno, da ponoči slišim šumljati potok, ki teče pol kilometra od hiše. Tako je spokojno, da lahko spremljam šume vetra v oddaljenih gozdovih. Naravnih zvokov v Ljubljani ni moč zaznati, saj nekje brni klima ali mimo vozi avto, ker za vogalom nekdo nabija pop ali sosed gleda televizijo, kjer je gotovo kaj, kar me kot umetnika ubija. Podobno kot če bi slikarju nekdo zaslanjal oči. Mestno okolje me manj navdihuje, zato pa me narava neposredno nagovarja. Ko gledam, denimo, asfalt, mi na misel ne pride nič uporabnega. Ko pa na jutranjem teku ob poti dva tedna zapored gledam rožo, kako raste, se mi odpre razumevanje vesolja. Ob večerih včasih poležavam na bližnjem travniku in le gledam zvezde. Malo tudi odganjam komarje (smeh), ampak je neverjetno. Vedno znova nepozabno.
