Bruch še še, Beethoven pa ne

Prvi koncert modrega abonmaja je ponudil Simfonične skice Zvonimirja Cigliča (1921-2006) in se v nadaljevanju razgrnil kot pašnik s priljubljenima posladkoma, katerih sopostavitev je, če ničemur drugemu, zadostila najsplošnejšemu pojmovanju simfonične koncertne dramaturgije: kdo bi zanikal, da je prehod od Brucha k Beethovnu premik h globljemu smislu glasbe, torej tudi k pričakovanemu vrhuncu večera? V naši reproduktivni praksi pa se vrhunci žal bolj redko generirajo po taki klasični liniji.

A najprej iskrena besedica o Cigliču, ki ga gotovo občudujemo kot pokončno osebnost. V zvezi z njegovim delom človek vselej bere (med drugim skladateljeve lastne) besede o nujnem, individualnem, intuitivnem, ekstatičnem, strastnem-sublimiranem itn. Mogoče vse našteto kdo tudi najde v glasbi, sam pa imam s tem težave. Ali (si) Ciglič sploh vzpostavi skladateljski medij »nujnosti«? Trojica Simfoničnih skic, ki jih ločuje dobrih dvajset let (namreč prvi dve od tretje), konzervira že zdavnaj iznajdena in izrabljena sredstva v razredčeni obliki, v blagem pastoralno-dramskem nihaju med debussyjevsko in nazadnje wagnerjevsko, vsaj na videz že skoraj konkretno označenostjo (v zvezi z rogom Vizije sem bil v premoru vprašan, ali ne gre morda za citat - oz. vsaj namig na junaka svetlolasca!). Poštena profesionalna mera izvajalske pozornosti je dala skicam čisto, v linijah pihalnih solov dinamično subtilno zvočno sliko.

Na intuitivno izražanje pa sam pomislim ob Sarah Chang, pravzaprav na zakonsko zvezo med intuicijo in mojstrstvom, ki se začne pri razumevanju teksta (vizualno je violinistkin nastop dooblikovan z decentnim gibnim in celo lokomocijskim dizajnom, vendar notranje usvojenim, že neločljivim od osebnosti). Po dosedanji sicer niti ne pretirano razsežni poslušalski izkušnji z zvezdnico si težko predstavljam, da se ji kakšna glasba ne bi podala.

Prej bi sodil, da umetnica sleherno povzdigne - kot je povzdignila Bruchov Koncert v g-molu op. 26 - v praznično celo(vito)st, s svojim smislom za melodijo, za njeno polnovredno, četudi še tako stanjšano bivanje v času, za njene dvojemno zgoščene niti, lirsko izpovednost in široki dih otožno lepega, okroglasto vibriranega tona; a nič manj za utripajočo artikulacijo muzikantskega temperamenta (zadnji stavek, pred koncem sijajno pospeševan). Koncert, ki utegne, sicer sveže pisan, a zapisan všečnosti, hitro delovati tudi presladko, je bil z violinistko omenjenih odlik muzikalno doživetje od prve do zadnje note solističnega parta. In onkraj njega: filharmonikov namreč v razmerju do kakega koncertanta že dolgo nismo slišali tako odzivnih, razvnetih in tudi nežno ljubkujočih.

Z Beethovnovimi simfonijami vstopita vsak dirigent in orkester v polje strogosti, tudi ob registrih dionizične razbrzdanosti to pot igrane Sedme. Ni okrasnega, mamljivega, ni rok, ki se te hočejo oviti, ni vmesnika, ni Changove. Samo substanca in njena oblikotvorna nujnost (ja, v zvezi z Beethovnom pač kaže uporabiti to besedo). In že nastopi znana zgodba o naših izvedbah. Zgodba o kulturi, ki Beethovna fetišistično tlači v koncertne liste in riše na oglasne plakate, ne ve pa, kaj naj bi z njim danes pravzaprav počela.

Tako Sedma simfonija z našima orkestroma zveni, v časovnem razmaku slabega leta, enkrat manj dostojno, drugič bolj: Emmanuel Villaume, ki žal sicer z ničimer ne pokaže, da se je skladbe lotil zaradi konceptnega odnosa do nje, saj skoraj ničesar v njej ne postavi v determinativno razmerje z ostalim (kar praktično pomeni, da ne sestavi sintakse Sedme), vsaj ni eden tistih dirigentov, ki so to postali tako rekoč čez noč. Uspešno nadzira zvočna razmerja in ritmično ustrojenost (v petkovi izvedbi so se unesla tudi mesta z manjšimi neskladji in trobilnimi preboji), razporedi dinamiko, hipno celo z žlahtnimi iztržki; stavki tečejo solidno. Tako dobimo skrbno po Knjigi narejeno in varno zalito obnovo nekakšne že oddaljene, rahlo čudaške, v lastne trzave »tike« zaprte muzike iz evropskega muzeja.

Če je to (in nič več) Beethoven danes, lahko zaradi mene z njim takoj zakurimo kres, ki se bo videl z Lune. Ampak saj izvedbe po svetu, v pristopu zelo različne, dokazujejo, da ni!

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo