Čajkovski po pehotno

cikel Simfonikov RTV Slovenija
dirigent En Šao
klavir Mihail Rudi
Cankarjev dom
24. 9. 2009

Programi naše na splošno konservativne simfonične scene včasih privabljajo potrošnike že dobesedno v jingle stilu. »Poznate ga tudi vi!« je o motivu-glavi Straussove simfonične pesnitve Tako je govoril Zaratustra zapisano v sezonski brošuri radijskega orkestra; Prvi klavirski koncert Čajkovskega pa da je »občinstvu najbolj poznan po melodiji uvodnih taktov«. Po tej logiki je večer s sicer tolikokrat igranima skladbama konzumiran, čim zaslišiš njuna uvoda. Potem le še nekoliko počakaš, da izraziš odobravanje aparatu, ne glede na raven njegove zaslužnosti.

Pianist ruskega rodu Mihail Rudi (v koncertnem listu Mikhail Rudy) se je spontano vključil v konzumentski sistem: njegovega Čajkovskega bi človek v resnici lahko brez škode zapustil že po uvodnih taktih. Orkester je v skladbi deloval v svoji najslabši, da ne zapišem zloglasni kondiciji štrleče in oglate neobčutljivosti, vztrajne glasnosti (drugi stavek), v finalu pa tudi trobilnega (harmonskoritmičnega) loputanja. Nastop v koncertu Čajkovskega je bil preveč očitno študijsko zanemarjen spričo zahtevne naloge z Zaratustro. Rudijeva igra pa od začetka do konca brezbrižno razporejena, v izpostavljenih akordskih in prstnih pasažah za nameček pogosto približna oziroma zanikrno zmašena. Kdor igra klavir, ne more tipkati. Misel neke Bernhardove junakinje. No, Rudi je bil živi dokaz, da je to mogoče, in to brez uporabe pisalnega stroja!

Uvod v sezono radijskih simfonikov kot celota ni bil nesmiseln. Primoža Ramovša so se spomnili ob deseti obletnici njegove smrti, izbrana glasba je s svojimi unisonskimi vpadi celo našla nekakšen zunanji stik z vznikom Straussove simfonične pesnitve. Volumenski ekstremi in zvočni trki Ramovševe Izpovedi so po dirigentu in orkestru zveneli neizprosno; in vendar statični obris notranje eksplozivne skladbe ni bil napolnjen z občutkom nevarne napetosti. Prevladujoča urejenost in mestoma tudi zmodelirana slikovitost v uresničitvi virtuozne Straussove partiture pa sta nas razveselili. Pozorno pripravljen in voden orkester, ki Straussovi pisavi sicer v celotnem diapazonu - v mislih imam zlasti tutti vrhove - ne vdihne lesketavo zaokroženega zvoka.