Čar družinskega pekla

Strel smrti (Killshot)

režija John Madden

ZDA, 2008

Romani Elmorja Leonarda niso garancija za kvalitetno filmsko priredbo. Kar ni kritika piščevega »hard boiled« opusa, temveč holivudskega mainstreama, ki Leonardove odlične predloge vse prevečkrat jemlje dobesedno, kot B stopnjo literarne fikcije, t. i. pulp fiction, kateri je rutinski produkcijski pristop imanenten. Strel smrti je »lep« primer pogubljene produkcije, rokovanja z »odpadnim materialom« in posledično zgrešenega rezultata, ki bi s kančkom pozornosti lahko gravitiral mnogo višje.

Strel smrti ima ilustrativno predzgodovino: ko je Tarantino leta 1996 pripravljal film Jackie Brown, ekranizacijo romana Rum Punch, je bratoma Weinstein naročil, naj odkupita pravice za štiri Leonardove romane. Poet hemoglobina je potem posnel zgolj enega, preostali trije so pristali na policah odkupljene fikcije mini studia Miramax. In ko se je bratoma Weinstein zazdelo, da bi za malo denarja lahko pokurila kakšno od kupljenih predlog, se je odvrtela zgodba, kot bi jo spisal biograf studijskega tekočega traku iz štiridesetih let: producent je najel rutinskega scenarista brez izkušenj v hard boiled fikciji (Hossein Amini alias Let bele golobice), neprimernega režiserja, ki se je proslavil s TV serijami, kostumskimi dramami in romantičnimi komedijami (John Madden alias Corellijeva mandolina in Zaljubljeni Shakespeare), filmu namenil zanikrn proračun, nazadnje pa nanj pozabil in ga z zamudo poslal v omejeno distribucijo, brez budžeta za promocijo. V štiridesetih letih je to pomenilo status drugorazrednega filma v filmskem dvojčku, leta 2009 to pomeni par »ekskluzivnih« projekcij v New Yorku in Los Angelesu ter sočasna izdaja in počasna smrt na formatu DVD.

Slovenci smo eden redkih narodov, ki imamo Strel smrti čast videti v kinu. Če ne drugega, bo nagrbančen in nabuhel obraz Mickeyja Rourka bolj ekspresiven in izpostavljen kot na teve ekranu. Kar ni slaba novica; dandanes je reafirmirani Rourke odlična izbira za vloge izmučenih in zaničevanih profesionalcev, npr. plačanca z eksotičnim imenom Armand Degas (prijatelji ga kličejo Črna ptica), napol Ojibway Indijanca napol frankofonskega Kanadčana, čigar profesionalni kodeks je preprost: nobenih prič, naj stane kar hoče.

Romanu Killshot ne pravijo zaman »zreli in realistični Elmore Leonard«; Carmen in Wayne Colson (Diane Lane in Thomas Jane), zakonca pred ločitvijo, sicer očividca absurdnega izsiljevanja Armanda Degasa in njegovega sociopatskega partnerja Riccija Nixa, se iz prič v hipu prelevita v žrtvi. Povedano drugače, portret njune intimne krize je skupaj z nenavadno naklonjenostjo brutalnemu, a melanholičnemu Degasu novost tudi v opusu vedno ciničnega in stilistično izbrušenega Leonarda. Strel smrti zato veliko bolj kot triler učinkuje kot družinska drama oziroma portret družinskega pekla. V tem kontekstu je Leonardov cinizem še kako na mestu, pokaže namreč, kako se ustrezno kaznuje urbana zakonca, ki sta se ravnokar razšla. Združite ju v nesreči (priči zločina), organizirajte prisilno življenje v skupnem gospodinjstvu (program FBI za zaščito prič) in deponirajte v dolgčasu podeželske amerikane! Kako njuno nesrečo potem razpleteta brata Weinstein, je že povsem druga zgodba.

Iz sobotne tiskane izdaje.