Tiskane izdaje
Carol Doris Schatz je odraščala v Filadelfiji in je tam obiskovala hebrejsko šolo, na kateri je poučevala Noamova mati, medtem ko je bil ravnatelj na njej oče Noama Chomskega, ki jo je poleg tega pozneje poučeval tudi na hebrejskem kolidžu za učitelje v istem mestu. Carol je prvič srečala Noama, ko je bila stara pet let, v sinagogi, h kateri so spadali in se medsebojno družili njuni starši.
Skupaj pa sta začela hoditi, ko sta študirala na University of Pennsylvania, na kateri je Carol diplomirala iz francoščine. Leta 1949 sta se z Noamom, ki je bil takrat star 21 let Carol pa 19, poročila in nedolgo zatem poskusila z življenjem v kibucu v Izraelu. Življenje v njem pa se ni odvijalo po njunih za takratne čase preveč idealnih pričakovanjih. Carol se je tam sicer hotela izučiti za mehaničarko ali vsaj voziti traktor, vendar za takšne vrste »ženskih pravic« takrat še ni bilo pravega posluha. Noama je na drugi strani iritirala »stalinistična« disciplina, ki so jo prakticirali v kibucu. Po slabih dveh letih sta se zato raje vrnila v Boston, natančneje v predmestje Lexington, kjer sta se naselila za stalno.
Ko nekdo izgovori v angleškem jeziku besedi »profesor Chomsky«, večina pomisli na njenega soproga - znamenitega lingvista, družbenega misleca in javnega intelektualca. Vendar je potrebno takoj dodati, da stojijo tudi za Carol Chomsky v Ameriki in širše v svetu priznana znanstvena spoznanja. Čeprav je Carol prav tako kot njen soprog delala na področju lingvistike, so se njuna pristopa in raziskovalne agende močno razlikovali. Na ta račun se je rada večkrat pošalila. Ko se je pred dobrimi desetimi leti upokojila, je namreč redno spremljala soproga na njegovih predavanjih v ZDA in po svetu. Njuno zadnje skupno potovanje po Sloveniji je bilo namenjeno Bejrutu in Libanonu. Po predavanjih so mlade oboževalke njenega soproga Carol pogosto spraševale, kako je biti z njim poročen in o čem se pogovarjata med kosilom. Njen tipični in hudomušni odgovor je bil, da življenje in pogovori med kosilom z njenim soprogom še zdaleč niso dolgočasni.
Ljudje so namreč preprosto sklepali, da se v času, ki sta ga preživljala skupaj, pogovarjata predvsem o vprašanjih lingvistike. V resnici pa so se njune strokovne izbire v tej znanosti opazno razhajale. Medtem ko je njenega soproga bolj privlačeval teoretični in eksaktni (malodane matematični) pristop do lingvističnih problemov, se je pragmatična Carol bolj predajala praktičnim, eksperimentalnim in uporabnim vidikom lingvističnih raziskovanj. V tem pogledu se je tudi njen življenjski slog močno razlikoval od njenega soproga, če pomislimo, da se je ukvarjala s takšnimi športi, kot sta vodno smučanje in ribarjenje. Poleg tega pa je znala v hiši in pri avtu popraviti karkoli se je zalomilo, vešča pa je bila tudi igranja na harmoniko.
V času vojne v Vietnamu sta Noamu zaradi njegovih protivojnih aktivnosti grozila zapor ali celo smrt. Čeprav se je najprej namenila posvetiti predvsem svoji družini oziroma njunim trem otrokom, se je takrat znašla pred realno možnostjo, da bo morala sama vzdrževati družino. Na srečo se Carolinina pesimistična pričakovanja niso uresničila, čeprav je Noam za krajši čas skupaj z pisateljem Normanom Mailerjem dobil priložnost spoznati zapor od znotraj. Kljub temu je za vsak slučaj na harvardski univerzi vpisala in zaključila doktorski študij na temo pridobivanja sintakse pri otrocih od 5. do 10. leta. Njena disertacija je pozneje izšla v knjigi in je predstavlja referenčni prispevek s tega področja. V tem delu je zavrnila dotedanja znanstvena spoznanja, da otrok dokončno osvoji gramatično strukturo, ko je star pet let.
Od leta 1972 do 1997 je po opravljenem doktoratu predavala oziroma raziskovala na Harvardu in sicer na Oddelku za študije o branju in jeziku, kjer je svoje nadaljnje delo usmerila na področje psiholingvistike in jezikovnega razvoja - pri prvem še posebej na pridobivanje bralnih kompetenc pri otrocih in inovativnih tehnik za njihovo hitrejše doseganje. Postopek, ki je znan pod imenom »ponovljeno branje«, so uporabljali in še danes uporabljajo v številnih šolah. Z njim so lahko učitelji in vzgojitelji veliko pomagali otrokom, ki so imeli težave z branjem ali s premajhno samozavestjo v razredu. Poleg tega je Carol na področju tehnologije izobraževanja razvila ustrezen softver, s katerim je bilo mogoče nadalje izpopolnjevati bralne kompetence. S takimi problemi, ki pa so lahko kritično usodni za otroke, ki so šele začeli stopati v življenje, do takrat v izobraževalnem sistemu ni bilo pravega razumevanja. Opirajoč se na pionirsko delo Carol Chomsky, je njena raziskovalna spoznanja nadalje obogatilo še vsaj dobrih sto študij na tem področju.
Iz četrtkove izdaje Dela!
