Če ni besed, Kitajcev ne skrbi

Za 7. november je napovedan koncert, na katerega je Ljubljana čakala trideset let. V Tivoli prihaja eden tistih mojstrov, ki so v sedemdesetih spočeli revolucijo elektronske glasbe, takrat še z analognimi sintetizatorji. Zdaj se je vrnil h koreninam, legendarni album Oxygene, ki še danes odzvanja na radijskih valovih, posnel še enkrat in z njim prihaja tudi k nam - s kar sedemdesetimi instrumenti. Elektronskega čarodeja smo poklicali v Francijo.

Zakaj ste album Oxygene posneli še enkrat?
To sem si želel že ves čas, a sem čakal na pravi trenutek in ta je prišel z eksplozijo HD tehnologije. Oxygene sem namreč leta 1976 snemal še na osemkanalno mešalno mizo. Zdaj sem na plano spet potegnil iste analogne sintetizatorje, na katerih je Oxygene nastal, le da sem jih posnel z novo snemalno tehnologijo. Ugotovil sem, kako zelo unikatni so bili analogni sintetizatorji; škoda je, da jih danes ljudje sploh več ne poznajo. V osemdesetih smo namreč v računalniški eksploziji vsi preklopili na digitalne sintetizatorje in analogne vrgli v kot - neupravičeno, saj smo jim s tem vzeli življenje. S sintesajzerji je tako kot s starimi stradivarijevimi violinami - brezčasni so.

Kako težko je bilo v sedemdesetih prepričati založbe, da je v elektronski glasbi vseeno tržna niša, čeprav je instrumentalna?
Zelo težko. Oxygene so zavrnile skoraj vse založbe. Rekli so, to ne bo šlo, ker ni besedil, ni pevca, zvoki so čudni, komadi so dolgi po deset minut, tega radii ne bodo vrteli. Vzela me je mala neodvisna založba, prvi program britanskega radia pa je Oxygene zavrtel v celoti - čez celo noč. Samo dvakrat so to naredili - z Dark Side Of The Moon (Pink Floyd) in z Oxygenom. Takrat je ta glasba doživela prodor.

V otroštvu ste menda imeli odpor do učenja klavirja. Precej ironično, ne?
Ja, ampak to je bilo predvsem zaradi nemogočega učitelja, ki se je znašal nad mano - tudi s palico. Logično je, da otrok dobi odpor. Sovražil sem klavir, celo na steno v sobi sem to napisal. Nehal sem hoditi k pouku klavirja. A sem se leto kasneje vrnil - ko sem dobil prijazno in dobro učiteljico.

Bili ste prvi zahodnjak, ki je lahko nastopil na Kitajskem - že leta 1981. Je bilo za vas lažje, ker nimate besedil in oblasti ni skrbela cenzura?
To vsekakor drži, čeprav vseeno ni bilo tako lahko - sporna je bila tudi »tehnologija z zahoda«, ki smo jo prinesli s sabo. Ampak imate zagotovo prav. Zelo blizu sem si bil z Mickom Jaggerjem iz Rolling Stonesov, ki je vedno sanjal o tem, da bi nastopil na Kitajskem, ker so igrali povsod, le tam ne. Hotel je iti z mano in z mano tudi nastopiti, ampak to res ni bilo mogoče - prav zaradi besedil.

Igrali ste že na najbolj nenavadnih prizoriščih - pred egipčanskimi piramidami, v pekinškem Prepovedanem mestu, pred grško akropolo, danskimi mlini, v londonskem pristanišču ... Kaj vas žene na take kraje?
Glasbo sem vedno povezoval s prostorom, z okoljem. Naslov Oxygene in lobanja v notranjosti našega planeta na naslovnici na primer nosita močno sporočilo o ekologiji in okolju. Konceptualno se mi zdi povsem naravno za koncerte izbirati zunanja prizorišča, ki dajo elektronski glasbi dodatno ambientalno dimenzijo.

Več v prilogi Vikend