Če ni izvirnih filmov, je izvirna vsaj žirija

Berlin - Letošnji Berlinale ni pokazal filma, ob katerem bi bilo večini profesionalne publike »takoj« jasno, da je v igri za veliko nagrado. Bila pa je med dvaindvajsetimi tekmovalnimi filmi (število je bilo letos nadstandardno) kar polovica takih, ki bi lahko prejeli enega od medvedov. Direktor Kosslick je torej po eni strani sestavil več kot soliden program, po drugi strani pa na festival ni pripeljal zares velikega filma. Priznati je treba tudi to, da ni protežiral ZDA (kar je na debelo počel njegov prednik de Hadeln), pa tudi Evropa ali Azija sta bili zastopani sorazmerno. Zato pa je »spregledal« vzhodnoevropske kinematografije.

V takšni precej izenačeni (ali slabo izraziti) ponudbi ima žirija seveda toliko več priložnosti za izvirne odločitve. Ameriški režiser Paul Schrader, ki je vodil letošnjo, zagotovo ne sodi med ljudi, ki ima rad vrhunske stereotipe. Odločitev, da prejme film Roberta de Nira Dobri pastir le medveda za »izjemen umetniški dosežek« je prav gotovo izvirna, malo tudi ironična: de Nirov film ima res blestečo montažo, ki gledalca prisili k skoraj triurni koncentraciji, a to je tudi, kar se »umetnosti« tiče vse. Pomen tega filma je v potencialnem političnem naboju, saj skozi zgodbo o agentu CIA v petdesetih letih prikazuje konsolidacijo ameriške mentalitete moči, s katero ZDA še danes (in zlasti danes!) obvladujejo svet. Prav gotovo s stališča relevantne zgodovinske teme ničesar ne manjka tudi srednjeevropski zgodbi iz Hrabalovega romana Stregel sem angleškemu kralju, ki vključuje tako nacistično kot stalinistično preizkušnjo, in to skozi izurjeno (in norčavo) oko Jiřzija Menzla (to je seveda opazila žirija filmskih kritikov Fipresci, ki je mojstra nagradila).

A glavna žirija se je raje odločila tako za tematsko-geografsko kot filmsko-estetsko izvirnost malo znanega kitajskega avtorja Wang Quana'na, ki je o družbenem problemu številka ena sodobne Kitajske, namreč o kapitalističnem pustošenju kmečkega prebivalstva. Zgodba o pastirjih visoko v mongolski stepi je metafora za tisočletno Kitajsko, ki bo zdaj v dinamičnem desetletju ali dveh doživela drastično preobrazbo pokrajine in zlasti ljudi. Tujina poroka je film z epsko in poetično razsežnostjo, v njem si mlada žena, ki skrbi za bolnega moža, čredo ovac in otroke, prizadeva za tradicionalno spoštljiva razmerja med ljudmi in hkrati za svojo emancipacijo. Toda za to potrebuje še enega, zdravega moža! To je zgodba, kakršne v zahodnem svetu ni mogoče posneti, narejena pa je tako, da nagovarja ves svet.

Naslednjo izvirnost si je žirija privoščila pri filmu Drugi argentinskega avtorja Ariela Rotterja. Podelila mu je drugo nagrado, srebrnega medveda. Film o eksistencialistično poantiranem trenutku v življenju urbanega posameznika, ki si naenkrat zaželi izstopiti iz sebe, postati nekdo drug in živeti drugo življenje, čeprav ve, da se bo zapletel v še večji absurd, si pozornost vsekakor zasluži, toda glede na razmeroma hermetično in simbolistično strukturo bi pričakovali, da bo dobil nagrado za režijo ali za poseben umetniški dosežek. Zato je bila to je bila drzna odločitev. Vsekakor bolj kot ona, da dobi medveda za režijo izraelski avtor Joseph Cedar, ki je s filmom Beaufort (ime izraelske vojaške trdnjave v Libanonu) pokazal na še en vidik bližnjevzhodnega vojskovanja: na strah pred umiranjem in umiranje mladih izraelskih vojakov, ki sicer služijo v »nepremagljivi« armadi.

Najbolj pa so izvirne odločitve Schraderjeve žirije »prizadele« »populistični« del festivalske publike, ki je bila prvo polovico festivala prepričana, da bo medveda za žensko vlogo dobila Marion Cotillard za odlično odigrano Edith Piaf v Dahanovem filmu Rožnato življenje (film je ostal brez vsega, a ga je vredno videti), drugo polovico pa, da ta nagrada pripada Marianne Faitffull za vlogo seksualne delavke v filmu Irina Palm. Figo, medveda je dobila nemška igralka Nina Hoss za vlogo ledeno hladne poslovne ženske v zamotanem psihotrilerju Yella nemškega avtorja Christiana Petzolda (Gespenster). Moškega medveda pa je dobil Julio Chávez za vlogo življenja sitega človeka v nagrajenem filmu Drugi.

Tu je še en srebrni medveda: za najboljšo glasbo, dobil ga je film Hallam Foe Davida Mackenziea. In nagrada Alfred-Bauer, ki jo žirija podeli za film ki »odpira nove perspektive v filmski umetnosti«; dobil jo je korejski film Park Chan-woorka. Kaj so v tem primeru »nove perskektive«, pove naslov: Jaz sem kiborg, ampak nič za to.