Tiskane izdaje
V Franciji obiskovalci kakovostnih kulturnih dogodkov niso deležni le v glavnem mestu. Ideja o decentralizaciji, ki korenini v francoski revoluciji, je obrodila sadove tudi v manjših mestih, kakršno je Metz, kjer so v novem kulturnem centru v dobrem letu in pol sprejeli več kot milijon obiskovalcev.
Francoski predsednik Georges Pompidou si je zadal izjemno nalogo: v letih 1969–1974, ko je vodil Francoze, je hotel, da bi se Pariz znova dvignil v pomembno kulturno metropolo, ob bok New Yorku. Uspelo mu je, čeprav so pariški center Pompidou, ki se ob newyorški MoMI ponaša z najpomembnejšo zbirko moderne in sodobne umetnosti na svetu ter z največjo
v Evropi sploh, odprli tri leta po njegovi smrti, leta 1977.
Žlahtno idejo so v Franciji znali uresničiti, zanjo si je močno prizadevala zdaj že pokojna vdova Claude Pompidou. Pred leti je podprla še pomemben korak naprej: položila je temeljni kamen centra Pompidou v Metzu, ki ga je predsednik Nicolas Sarkozy odprl maja 2010 in je prav tako zanimiva zgodba o uspehu. Resda drugačna, tako kot je Metz drugačen od Pariza; je predvsem prvi primer decentralizacije nacionalne kulturne institucije
v sodelovanju z lokalnimi oblastmi in dokaz, da so ljudje povsod lačni kakovostne kulture.
Ideja o decentralizaciji je – po razlagi glavnega sekretarja centra Pompidou-Metz Emmanuela Martineza, ki se je pred dnevi mudil v Ljubljani – stara, težnje zaznavajo od francoske revolucije.
»In vendar se vse najpomembnejše še vedno dogaja v Parizu, vse največje nacionalne zbirke so v glavnem mestu. Zato smo se že leta 1999
v centru Pompidou odločili – pozneje so podobno storili v Louvru –
iti še drugam, pristopiti k novemu občinstvu in odpreti še en center.« Zanj se je zanimalo več mest, od Lilla na severu in Montpellierja na jugu do Caena, Albija, Nancyja in Metza. Izbran je bil slednji, predvsem zato, ker je bogato in izjemno dobro vodeno mesto.
»Čeprav leži v Loreni, kjer je občutiti močne posledice deindustrializacije, se je znalo okretno obrniti v pravo smer: v sodobne komunikacijske tehnologije. Tako si je lahko privoščilo gradnjo. Za najbolj primerno se je pokazala lokacija
v središču mesta, nasproti železniške postaje, kjer se ustavlja tudi hitri vlak. TGV iz Pariza pripelje v uri in dvajset minut.« Seveda je prevladala geografska lega: Metz, znan po katedrali, tretji največji
v Franciji, z vitraži Marca Chagalla, je samo lučaj od Luksemburga, Nemčije, Belgije, Nizozemske in Švice. Pritegniti zmore širšo evropsko javnost.
Fenomen prvega obiskovalca
Center Pompidou v Metzu ni samo antena pariškega Beaubourga (kakor mu zaradi lokacije pravijo
v glavnem mestu), ampak je avtonomna ustanova. »Povezava med njima je seveda tesna. V prvi vrsti smemo razstavljati umetnine, ki sicer pripadajo Parizu –
v bogati zbirki jih je okrog 65.000. Uporabljamo tudi ime, ki je znana blagovna znamka, pomembno je tudi znanje, ki ga v Parizu razvijajo več kot trideset let. Pariški center je namreč edinstven, saj je muzej in hkrati prostor spektaklov, knjižnica in središče glasbenega raziskovanja.«
Odziv na novo kulturno pridobitev v Metzu je izjemno dober, »mogoče je govoriti o zgodbi o uspehu ali kar majhni revoluciji, kajti v prvem letu smo sprejeli osemsto tisoč obiskovalcev, do septembra že več kot milijon. Takoj za Parizom, ki je prvo razstavišče v Franciji, je na vrsti Metz. Postavlja se tudi daleč pred drugimi: velikih muzejev v Lillu in Lyonu, denimo, ne obišče več kot tristo do štiristo tisoč ljudi na leto.«
Z obiskovalci – osemdeset odstotkov je Francozov, petina med njimi Parižanov – se kulturno, socialno in ekonomsko preobraža tudi mesto, ki s predmestjem šteje okrog 250.000 prebivalcev in je bilo zaradi obmejne lege nekdaj pomembno vojaško središče. Resda izgublja svojo svojevrstno spokojnost, toda z novim domom kulture, ki ponuja zahtevne, toda poudarjeno zanimive, prijetne in priljubljene vsebine, se odpirajo tudi ekonomske priložnosti.
Za zanimivost: v mestno blagajno se je iz neposredne potrošnje v hotelih, restavracijah in trgovinah v prvem letu steklo štirideset milijonov evrov in ustvarjenih je bilo približno petdeset novih delovnih mest. »Posredno jih je še trikrat več, od služb za varovanje in vzdrževanje do dela v knjižnici in restavraciji. Ni malo, čeprav je bistveno manj kot v pariškem centru, kjer si kruh reže skoraj dva tisoč ljudi.«
Prav tako je povedno, da Center Pompidou-Metz večinoma obiskujejo družine, medtem ko se v pariškega vstopa posamič ali v skupinah. »Naši obiskovalci se, kar nam je še posebno v ponos, vračajo redno, štirikrat do petkrat na leto. In da ne pozabim na fenomen prvega obiskovalca: pridejo taki, ki še nikdar niso bili v muzeju, nikoli v življenju niso v živo občudovali Picassa, Matissa.«
Ključ do uspeha se skriva v štirih do šestih začasnih razstavah, kolikor naj bi jih pripravili vsako leto in z njimi zagotavljali zanimivo dinamiko. Stalne zbirke nimajo niti je ne bodo osnovali, vse morebiti podarjene umetnine bodo pripadle pariškemu centru.
Po drugi strani so močan magnet spektakli, ki jih ponujajo, filmski, gledališki, glasbeni, in konference. Njihovo poslanstvo je predstavljati in razlagati moderno in sodobno umetnost, tako z vodniki kakor predvsem z mediatorji, ki se približajo obiskovalcem in jim ponujajo bolj intimno spremstvo po prostoru – da bi bolje razumeli umetnost, posameznega umetnika.
Trenutno lahko občudujejo znana francoska oblikovalca, brata Ronana in Erwana Bouroulleca, na ogled je tudi razstava Erre – hoja po arhitekturnih, mentalnih in fizičnih labirintih sodobne in moderne umetnosti. Za prihodnje leto pripravljajo »potovanje« po umetniški ustvarjalnosti v času vojne: osredotočili se bodo na hudo leto 1917, pa ne le v Franciji in Evropi, tudi v ZDA in morda na Japonskem.
Z roko v roki
Center Pompidou-Metz, ki je javna ustanova v lasti aglomeracije Metz Métropole, je zanimiva zgodba o uspehu. Emmanuel Martinez povzema, da kaže na odnos predvsem lokalne in prav tako nacionalne politike do kulture. »Kultura je v Franciji prioriteta, ki črta pot ekonomskemu razvoju.«
