Tiskane izdaje
Argentincu Cheju je Fidel zaupal najtežje vojaške operacije, mu v novem režimu predal ključne resorje, kot je bilo ministrstvo za finance (kot guverner je na prvem denarju podpisan Che), nato ministrstvo za industrijo ter mu dal kubansko državljanstvo. Che se je poročil s Kubanko in imel z njo štiri otroke. Che in Castro sta bila velika, tesna, zvesta in predana prijatelja, ki sta se goreče rada srečevala, da sta lahko razglabljala o komunizmu, revoluciji in novih družbenih ureditvah.
A Cheja je revolucionarni duh gnal dalje. Odšel je s Kube, da bi podprl revolucijo v Kongu in nato v Boliviji. Fidela je skrbelo. Žal mu je bilo, da njegov najtesnejši sodelavec ne ostaja na Kubi in mu ne pomaga zgraditi nove družbe, a razumel je, da so družbene spremembe sveta pomembnejše poslanstvo. Izbral je svoje najboljše može in jim ukazal, naj spremljajo Cheja ter ga varujejo noč in dan. Chejeva varnost je bila njegova glavna skrb. Nekateri od njih so ga ščitili vrsto let, tudi v Kongu in Boliviji. A glej ga zlomka. Neko jutro je v Boliviji Che odšel po okolici kar sam. Nikomur ni sporočil, kam gre. To je bil edini dan, ko ga Castrovi možje niso varovali. Edini dan! Takrat so Cheja ubili. Ko je Castro Kubancem sporočil o Chejevi smrti, je bil resen in brezizraznega obraza. Chejeva smrt ga je globoko prizadela.
Med njima je ohranjena obširna korespondenca. Castro ga v pismih naslavlja »moj dušni brat«. Leta 1966 mu je pisal na Češko (po Kongu in pred Bolivijo): »Te vrstice ti pišem z vdanostjo in globokim ter nadvse iskrenim občudovanjem tvoje bistre in plemenite inteligence, tvojega brezhibnega vedenja in neomajnega značaja poštenega revolucionarja.«
Leta 1998 se je Castro o Cheju na javnem govoru izrazil kot o »simbolu naših sanj, simbolu naše revolucije in resničnem bratu«. Leta 2003 je prav tako v javnosti dejal, da je Che »eden najbolj plemenitih, nenavadnih in nesebičnih ljudi, kar sem jih kdaj srečal«.
Knjiga z njunimi pismi in fotografijami je po koncu razstave naprodaj z naslovom Che in Fidel, globoko prijateljstvo. Tudi v angleščini.
»Revolucionarios«
Naj malce osvežimo herojska leta kubanske revolucije. 39-letni Che naj bi bil leta 1966 ubit v spopadu v Boliviji, vendar so preiskave pokazale, da je bil zajet in ubit dan kasneje. Njegovih posmrtnih ostankov niso našli do junija 1997, ko so jih vrnili na Kubo, ga pokopali in mu postavili spomenik.
Argentinec Che, po izobrazbi zdravnik, ki se je zaradi družbenih krivic prelevil v gorečega marksista in revolucionarja, se je s Castrom srečal v Mehiki leta 1956. Novembra sta z Raúlom Castrom, sedanjim predsednikom Kube in Fidelovim bratom, ter 79 drugimi revolucionarji odšla iz Mehike proti Kubi na ladji Granma. Ko so prispeli na Kubo, jih je obkolila Batistova vojska. Samo dvanajst jih je preživelo, med njimi tudi ranjeni Che, ter odšlo na oddaljeno kubansko gorsko verigo Sierra Maestra. Tam so vzpostavili gverilsko vojsko in zasedali mesto za mestom. Soborci pričajo, da je bil Che pogumen in neustrašen. Castro mu je zaupal čedalje pomembnejše vojaške operacije, med njimi je bila tudi odločilna Chejeva zasedba strateškega mesta Santa Clara leta 1958.
Januarja 1959 so uspešno prevzeli oblast, diktator Batista pa je pobegnil s Kube. Che je sodeloval v novi, revolucionarni vladi. Od leta 1959 do 1961 je bil minister za finance in minister za industrijo ter kot ambasador Kube potoval po svetu. Pripravil je načrte za redistribucijo zemlje in nacionalizacijo industrije. Zaupano mu je bilo tudi opismenjevanje, s katerim so v nekaj letih odpravili nepismenost.
Marca 1960 je fotograf Alberto Diaz (Korda) posnel legendarno fotografijo, ki je postala ikonična podoba Cheja, ki je v tistem času napisal dve knjigi o svojih izkušnjah s kubansko revolucijo, Reminiscences of the Guerilla War (1963) in Guerilla Warfare (1961).
Aprila 1965 je izginil iz javnega življenja. Za sabo je pustil ženo, štiri otroke in pozicije v vladi. Upal je, da bo lahko drugje nadaljeval revolucije. Večino leta 1965 je preživel v Kongu, vendar tam ni uspel, ter se nato usmeril v Bolivijo proti režimu Renéja Barrientosa Ortuña. Marca 1967 je majhno skupino revolucionarjev obkolila bolivijska vojska (z ameriško pomočjo), zajela Cheja in ga usmrtila. Pokopali so ga na skrivni lokaciji, ki je ostala neznana trideset let. Leta 1997 so prepeljali posmrtne ostanke na Kubo in ga pokopali v Santa Clari, mestu, v katerem je Che med revolucijo izbojeval odločilno zmago.
Na ogled tudi ladja
Seveda to ni edina zgodba v muzeju, ki se bohoti s fotografijami Cheja in Fidela, na katerih se smejita, zmagoslavno korakata v mesto, govorita pred milijonskimi množicami, se z ramo ob rami bojujeta, kadita cigare cohiba in se zaupno pomenkujeta ter seveda neprestano, vsepovsod, tudi na poroki in do konca svojega življenja, izpričujeta svoj revolucionarni duh z nošenjem skromnih in izključno vojaških uniform.
V nekdanji predsedniški palači, ki leži na robi stare Havane, Habane Vieje, so zbrani artefakti ključnih postaj v revoluciji. Ovekovečen je 26. julij, ko so Castrovi možje neuspešno napadli kasarno v Santiagu de Cuba, Batistovi možje zajeli Castra, ga zaprli in izgnali v Mehiko. Na ogled je ladja Granma, s katero so iz Mehike revolucionarji prišli na Kubo.
Iz časov gverilskega boja v Sierri Maestri so razstavljeni uniforme, zastave, orožje, pisma, fotografije, strateške vojaške operacije ter prvi nastopi pred milijonsko množico v Havani po revoluciji, a tudi reforme, ki so sledile, agrarna in projekt opismenjevanja, kot tudi čas, ko je Castrova vlada nacionalizirala rafinerije nafte, tovarne sladkorja in elektrarne ter so leta 1960 ZDA prenehale kupovati kubanski sladkor ter uvedle ekonomski embargo zoper Kubo. Izdatno je prikazana tudi ameriška invazija na Prašičji zaliv leta 1961, ko so s pomočjo kubanskih beguncev poskušali neuspešno odstraniti Castra z oblasti. In tako do danes, ko razstavo končajo s štirimi karikaturami »idiotov«, to je ameriških predsednikov.
Muzeji revolucije seveda niso prostori zgodovinarjev, temveč svetišča obstoječih ideologij in njihovih zgodb o preteklosti.
Odpisan dolg
Muzej smo si ogledali tik zatem, ko je Kubo julija letos obiskal Putin, se srečal s Fidelom (rojen 13. avgusta 1926) ter Kubi odpisal po nekaterih virih 23-, po drugih 32-milijardni dolg Rusiji. Od leta 2006, ko je Fidel resno zbolel, je vodenje države predal bratu Raúlu, poleg Cheja in karizmatičnega Camila Cienfuegosa, ki je leta 1959 v avionu izginil in umrl neznano kje, je to četrti mož, ki je bil steber kubanske revolucije.
Raúl Castro Ruiz je leta 2008 s soglasjem kubanske skupščine tudi uradno postal novi kubanski predsednik in prevzel vodenje države, ki ji je brat poveljeval 49 let. Obljubil je višje plače, Kubanci so lahko začeli kupovati mobilne telefone in računalnike ter prenočevati v hotelih, ki so bili pred tem namenjeni izključno turistom. Leta 2012 je kubanska vlada po več kot pol stoletja Kubancem prvič dovolila potovanja v tujino brez posebnega dovoljenja. A še vedno nimajo interneta, elektronske pošte, facebooka ali skypa. A se znajdejo drugače. Obstaja sistem elektronskega komuniciranja med zdravniki (infomed), ki naj bi nastal, da se lahko tisti, ki skrbijo za zdravje bolnikov na najbolj odročnih krajih Kube, povezujejo s kolegi v centru. Ta sistem prek zvez, znanstev in povezav, morda tudi za denar, uporabljajo nekateri Kubanci za stik s svetom.
Revolucije vedno zahtevajo žrtve. Predanost, požrtvovalnost in skrb za skupno dobro postavljajo pred osebno, intimno in družinsko. To zgodbo v muzejih na ulicah podpirajo Chejevi predmeti kot najbolj donosni in iskani turistični artikli, kupi knjig, majic, fotografij in plakatov. Che se bohoti na zidovih in fasadah, njegovi portreti pa se razprostirajo čez nekaj nadstropij stavb, ponoči osvetljeni, podnevi pa kot varuhi bedijo nad mestom.
A kaj je bilo med njima, resnično prijateljstvo ali izdaja?
Mnogoterost resnic
Nekateri viri nakazujejo drugačno interpretacijo zgodovine ter Fidelovo vpletenost v Chejevo smrt, ker naj bi postal močnejši in vplivnejši moralni lik od njega. Skrčil naj bi si prostor, v katerem bi lahko blestel sam.
Leta 1996 je za Independent spregovoril Benigno, eden od Castrovih najtesnejših sodelavcev, z El Comandantejem skupaj še iz najbolj zgodnjih gverilskih časov v Sierri Maestri. Benigno je bil s Chejem v Boliviji in eden redkih, ki jim je uspelo pobegniti, ko je Cheja zajela bolivijska vojska. Pomagali naj bi zanetiti revolucijo v Boliviji, vendar so ostali brez osnovne podpore in logistike. Castro naj bi izdal Cheja, pravi Benigno, ga pustil brez podpore umreti v Boliviji.
Leta 1998 je spregovoril Niño de Guzmán, upokojeni bolivijski vojaški general in kasneje ambasador, ki so ga poslali k zajetemu Cheju. Izpraševal ga je in ta naj bi mu večkrat rekel: »Fidel me je izdal.« In še: »Zate in za Fidela sem več vreden mrtev kot živ.« Zasliševal ga je tudi agent Cie Félix Rodríguez, ki v svoji knjigi trdi, da je bilo Cheju zelo grenko zaradi pomanjkanja kubanske podpore.
Drugi viri se sprašujejo, ali je mogoče verjeti tistim, ki so Cheja zajeli, zasliševali in ubili. Preživeli, ki so bili s Chejem do konca, pravijo, da nikoli ni izrekel, da se čuti izdanega in od Castra zapuščenega. Nasprotno.
V svojem zadnjem, poslovilnem pismu Fidelu je Che leta 1966 zapisal: »Ponosen sem, da sem ti sledil brez oklevanja, se identificiral s tvojim načinom razmišljanja, videl in ocenjeval nevarnosti in načela ... In če me moja zadnja ura ujame pod drugim nebom, bodo moje zadnje misli namenjene tem ljudem [Kubancem] in posebno tebi. Hvaležen sem ti za tvoja učenja, tvoj zgled in potrudil se jim bom biti zvest do zadnjih posledic svojih dejanj.«
In Fidel mnogo let kasneje v pogovoru: »Sanjal sem, da sva se pogovarjala, da je še vedno živ.«
Kaj je bila resnica med njima? Kdo bi vedel! Morda ima celo vsak od njiju svojo resnico.
