Čigava osebna prtljaga?

Trije dnevi, 51 filmov, od tega 41 tekmovalnih, 2710 gledalcev, 390 prodanih vstopnic, 75 akreditiranih novinarjev, 117 domačih in 23 tujih gostov, 26 režiserjev ter 24 podeljenih nagrad in priznanj so suhoparne številke letošnjega festivala slovenskega filma. Nobena med njimi ne daje slutiti, da se je na koncu, pri nagradah, skoraj vse vrtelo okoli enega samega filma.

Igor Šterk in njegova atmosferična intimka enigmatičnega naslova 9:06 , film o policijskem inšpektorju, ki se vse bolj istoveti s samomorilcem, čigar okoliščine samomora preiskuje, sta jih dobila deset. Lahko bi jih tudi 17. A med njimi so bile vse glavne. Toliko priznanj ni dobil še noben film v zgodovini festivala, ki je večinoma nagrajeval po (prav tako dvomljivem) principu za vsakega nekaj. Še najbliže letošnjemu absolutnemu zmagovalcu so bili leta 2006 Kratki stiki Janeza Lapajneta, dobili so osem nagrad, pa dve leti prej Ruševine Janeza Burgerja, ki je k osmim dodal še nagrado občinstva. A Kratki stiki so bili tisto leto tako rekoč brez konkurence, Ruševine pa so je imele le za vzorec.

Ob 9:06 je bila tu gotovo še Lapajnetova Osebna prtljaga , glede na dosedanje festivalske uspehe najbrž tudi Slovenka Damjana Kozoleta, če se ustavimo pri igranih celovečercih velikega platna. Portoroški festival seveda ni ne Cannes, ne Berlin in ne Benetke. Pa vendar. Že število nagrad je tam za več kot polovico manjše, predvsem pa se ne more zgoditi, da bi en film dobil tako rekoč vse (kot na kakšni podelitvi oskarjev!) ali da bi en in isti film dobil nagradi za najboljši film in režijo. Ne zato, ker, denimo, najboljši film ne more imeti tudi najboljše režije, ampak ker se tako rekoč samo po sebi razume, da brez odlične režije tudi film ne more dobiti glavne nagrade.

Ko bodo na filmskem skladu v prihodnjih dneh analizirali kondicijo festivala slovenskega filma, zato poleg vseh drugih razmislekov ne bi bil odveč tudi razmislek o tem, ali je na festivalu, kjer je več kot pet prikazanih igranih celovečernih filmov že skorajda eksces, res smiselno podeliti toliko nagrad. Prav tako morajo razmisliti o luknjah selektorskega rešeta, na katerem so ostali tudi filmi, ki v tekmovalnem sporedu nacionalnega filmskega festivala niso imeli kaj iskati. Tu je imela žirija zelo prav, ko je opozorila na kakovostno preveč neuravnotežen program. Prav tako ni mogoče metati v isti tekmovalno-nagradni koš vseh filmskih dolžin in žanrov, filmov malega in velikega zaslona, predvsem pa ni treba podeliti vseh nagrad.

Dejstvo je, da zaradi teh ali onih razlogov očitno še nekaj časa ne bomo prišli do številno stalne in kontinuirano snemane kvote novih filmov med enim in drugim festivalom. To pa ne prinaša le kakovostno sila različne letne produkcije, ampak celo med seboj povsem neprimerljive letnike. Na takšnem terenu je težko primerjati že letošnjega nagrajenca z, denimo, lanskim filmom Vinka Möderndorferja Pokrajina št. 2 . Pa spet tega z zmagovalcem pred tem, Otroki s Petrička Mirana Zupaniča, in tako naprej. Bilo bi seveda optimalno, če bi jih lahko merili skupaj. A v tako miniaturni kinematografiji, kot je naša, temu ni tako, zato imajo nagrade svoj pravi učinek le, če je filmov, ki so zreli za resno debato, več od nagrad. Pogoji, v katerih delujejo vsakokratne žirije, pa tudi pogoji, v katerih se meri posamezna letna produkcija, pa ne le da niso vedno enaki, ampak so lahko tudi neprimerljivo drugačni.

Filmov seveda ne naredijo ne festivali, ne nagrade in ne kritiki. Jim pa gotovo lahko dodajo kakega gledalca. Morda je letošnja žirija to »modrost« vzela preveč dobesedno. Za povrh pa ni imela niti »tekmeca« v nagradi občinstva, saj je prvič sploh ni bilo. Tako se je odločila za aboslutnega zmagovalca in s tem, hote ali ne, pregrobo razvrednotila poraženo konkurenco. A to zdaj ne bo le njena osebna prtljaga.

Iz torkove tiskane izdaje Dela