Tiskane izdaje
Film je poln simbolov in močnih vizualnih učinkov. Kako ste gradi li zgodbo? Je bila najprej podoba, zvok, vtis, občutek, morda celo stavek?
Vedno je najprej občutek, tako nastanejo vsi moji filmi. Ta občutek se mi je porodil med kolesarjenjem po neki plaži, kar je zdaj že znana zgodba.
Circus Fantasticus je vojna drama. Vojna in strah obdajata glavne junake v vseprisotni apokaliptični atmosferi. V filmu ne specificirate prostora in časa, ne vemo, katera vojna je to. Bojda ste o zgodbi za čeli razmišljati po 11. septembru ...
Dva dni po omenjenem kolesarjenju po plaži se je zgodil 11. september. Ko sta se zrušila dvojčka, je bilo videti zelo apokaliptično. Še bolj apokaliptični pa so dogodki v Iraku in Afganistanu, ki so se zgodili po tem, predvsem ko spoznamo, da 11. september ni bil pravi vzrok za nove vojne. Laži, ki so jih razpreda li o orožju za množično uničevanje, vojna propaganda ... Saj je v vseh vojnah enako. Med drugo svetovno vojno je bilo tako in med balkanski mi vojnami tudi, laži in zavajanja. Besede so v kontekstu vojne izgubile svoj pomen. Zato sem se odločil, da v mojem vojnem filmu ne bo besed.
Je za režiserja snemanje filma brez dialoga težja ali lažja naloga? Vaša prejšnja celovečerca sta buhtela od dialogov, in to ne slabih. Zdaj pa ste se zavili v tišino ...
V leru se začne s petminutnim monologom. Tudi v Ruševinah se res veliko govori. Čeprav junaki veliko govorijo, pa ne povedo prav dosti, bolj izražajo svoja egocentrična stanja. Ker sem navajen na pisanje dialogov, se mi je delo pri Cirkusu na začetku zdelo težje, potem pa sem se popolnoma vživel. Celo tako, da zdaj scenarije za nove filme pišem z bistveno manj dialogi. Pri prejšnjih filmih sem se z dialogi nekako razvadil.
Se z besedami lažje manipulira z gledalcem, so tihe podobe lahko bolj iskrene?
Film kot celota ne sme lagati. Izražati mora resnico, z besedami ali brez.
Kdaj se vam je med vsemi vojnami v sliki prikazal cirkus?
V politiki in tudi v vojni, ki je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je eden glavnih elementov šovbiznis. Vse je predstava. S tem se usmerja pozornost množic in dobi njihova podpora za vsakovrstna dejanja, od dobrodelnih do kriminalnih. Ustvarjajo dramo, konflikte, pa tudi komedije. Kot vidimo pri naši politiki, je ta šovbiznis precej ne konstruktiven, zato prihaja do absurdnih dram. Spotikajo se ob pse ali vlečejo iz omar trupla iz druge svetovne vojne. Vse je šov. Pri vojnah je enako. Poglejte samo, koliko sta v šovbiznis vložila na primer Hitler ali Bush. Cirkus je, tako kot vojna, zelo primarna in primitivna oblika šovbiznisa. V mojem filmu se ti dve obliki soočita.
Cirkuške artiste ste iskali po vsem svetu, nekateri prihajajo celo iz slavnega Cirque du Soleil. Ste jim med snemanjem puščali umetniško svobodo ali je vsak gib na določenem mestu?
V svojih filmih ne dopuščam nobene improvizacije. Tako kot pri drugih mojih filmih smo tudi tokrat začeli vaje pol leta pred snema njem - kar je bilo logistično težko izvedljivo, saj so prihajali z različnih koncev sveta in so vsi morali priti v Slovenijo. Med vajami je bil čas za improvizacijo. Raziskovali smo stvari, ki se morda sploh niso zdele povezane s filmom. Preigravali smo predzgodbe k filmu, raziskovali ozadja likov, od rojstva osebe, odnosov, ki naj bi jih oseba imela s starši, z družino, prijatelji. Med snema njem ni več nobene improvizacije. Seveda se lahko vedno pojavijo ne predvidljive okoliščine, ki zahtevajo prilagajanje, čeprav tega ne maram in hočem biti vedno pripravljen.
Glavno vlogo očeta, ki po ženi ni smrti ščiti svoja otroka pred ne varnostmi tam zunaj, ste dodelili hrvaškemu igralcu Leonu Lučevu, ki je poosebil možatost in nežnost tako, kakor redko vidimo v slovenskih filmih ... Med slovenskimi igralci ni bilo primernega junaka?
Stalnica oziroma rdeča nit mojih filmov je močan moški lik, ki ima sam s sabo precej velike težave in jih v filmu postopno rešuje. Tako je bilo z Janom Cvitkovičem v V leru in Darkom Rundkom v Ruševinah. Leona Lučeva sem seveda izbral zato, ker je odličen igralec, pretehtalo pa je predvsem to, da je imel za sabo vojno izkušnjo. Med vojno na Hrvaškem se je boril v prvih bojnih linijah. Ker v filmu ni dialogov, sem potreboval igralca z vojno izkušnjo, ki jo ima v sebi, jo nosi s sabo in se to vidi na filmu. V Sloveniji imamo veliko odličnih igralcev, nimajo pa vojne izkušnje.
Najbrž pa se je bilo težko pripraviti na nepredvidljive stvari, ki so si sledile med snemanjem. Višja sila se je večkrat poigrala z vami ...
V scenariju sem zgodbo najprej razdelil na devet poglavij, ki sem jih pozneje v montaži izrezal. Teme poglavij so bile naslednje; štirje praelementi: ogenj, voda, zrak, zemlja, potem pa še strah, ljubezen, življenje, smrt in bog. In dejansko so nas vse te stvari spremljale med delom pri filmu. Glavna igralka in njen partner sta med snemanjem spočela otroka, torej novo življenje. Na žalost pa se je uresničila tudi smrt. Naš sodelavec je kmalu po snemanju naredil samomor. Seveda so nas spremljali tudi vsi štirje elementi. Voda nas je spremljala v obliki poplav, ki niso bile vedno načrtovane. Na lokaciji smo za potrebe snemanja postavili hišo, in voda, ki je vdrla vanjo, je skrivila lesene konstrukcije. Že pred snemanjem pa nam je hiša skoraj zgorela. Ogenj je zanetila iskra, ki je padla na hitro vnetljivo travo. Zgodil se nam je še en požar; ko smo ustrelili s tankom, je zgorel hrib za hišo. Hišo pa smo pred ognjem komaj rešili. Tank smo si izposodili za en dan in posneti bi morali sceno, ki je bila zelo zahtevna. A smo pol dneva porabili za gašenje požara.
Prizanesla nam ni niti kraška burja, ki nam je odnašala stvari, rekvizite. Pravcati orkan nam je od pihnil jedilnico, kemična stranišča pa je odneslo tudi dva kilometra stran. Zadnji snemalni dan je morje na plažo na Irskem čez noč naplavilo okoli 30 ton alg. V pripravljenosti pa trideset statistov in velika ekipa. Najprej smo morali vse odstraniti z buldožerji in nato spraviti v prvotno stanje. Pri tem pa smo morali še statiste zakopati v zemljo. Na koncu nam je ostalo samo tri ure za snemanje. To pomeni, da smo delali televizijsko. En kader. Posnemi. Dobro. Gremo naprej. Nazadnje pa se je del posnetega gradiva še uničil v filmskem laboratoriju.
V filmu se odkrito poklonite velikim režiserjem, Felliniju, Tarkovskemu, Bergmanu ...
V vse svoje filme vključim citate iz drugih filmov, ki me intrigirajo, premaknejo ali zaznamujejo. Na ta način se izražam. Vedno se ukvarjam s filmskim medijem in razmišljam, kako izraziti določeno stvar in iti naprej od ostalih. Ti mali pokloni pa pomenijo tudi dodatno nit za filmofile, ki lahko med mojim filmom razmišljajo še o teh drugih filmih. Na nek način gre za nekakšno meta filmsko razmišljanje.
Film je slovensko-irsko-švedsko-finska koprodukcija. Kako je prišlo do te neklasične kombinacije?
Ker je bil scenarij tako univerzalen, smo zelo hitro dobili tuje koproducente. Dolgo smo čakali le na podporo domačega sklada, na katerem so komisije menile, da film ni primeren.
Medtem pa ste vmes za scenarij prejeli priznanje na festivalu Sundance ...
Ko so nas na filmskem skladu že petič zavrnili, smo se v istem tednu uvrstili med tri najboljše scenarije iz Evrope na Sundancu.
Ravnokar ste se vrnili s festivala v Rotterdamu, kjer ste predstavljali tako Ruševine, kot kratki film Na sončni strani Alp. Ste bili tokrat s Circusom Fantasticusom, ki nosi mednarodni naslov Silent Sonata, zato kaj v prednosti?
V Rotterdamu sem praktično aboniran. To je zelo sproščen festival, ni rdečih preprog in pingvinov, ki se sprehajajo po njih. V takem vzdušju se ustvari pristen stik s publiko in ostalimi filmarji. Film je bil izjemno dobro sprejet. Po glasovanju publike je med skoraj 200 celovečernih filmov, prišel na šestnajsto mesto. To me je presenetilo, ker to ni komercialen film.
Si lahko glede na to, da je film pod okrilje vzel eden največjih prodajnih agentov Fortissimo Films, lahko obetate kakšen dobiček?
Glede na to, da smo s filmom skoraj bankrotirali, bi bil vesel, če bi zaslužili kaj denarja. Niti jaz niti producent Jožko Rutar namreč še nimava do konca izplačanih honorarjev. Za začetek je pomembno to, da si gradimo ime, tako jaz kot naša produkcija. Staragara je mlada produkcijska hiša, Circus je po Odgrobadogroba šele drugi njen celovečerec, zato je to, da nas je opazil Fortissimo velik uspeh.
Kako pa se je to zgodilo?
K projektu so pristopili že v začetnih fazah. Na koprodukcijskem srečanju Cinelink v Sarajevu smo na podlagi scenarija dobili prvega koproducenta Isabela film, hišo, ki jo vodi koproducentka filmov Larsa von Trierja, Alexandra Sokurova, Thomasa Winterberga, ... Z njo se je za nas začel zanimati še Fortissimo. Počakali so sicer, da je bil film končan, takrat pa so pristopili brez dvomov.
Kje se bo torej vrtel Circus Fantasticus?
Za zdaj v državah koproducentov ter v Srbiji in Italiji.
