Circus Fantasticus: Vojna ne potrebuje besed

Tretji film Janeza Burgerja Circus Fantasticus je v kar nekaj pogledih izjemen: po formalni plati, saj je film brez ­besed, po produkcijski plati, saj se je pretolkel skozi vse birokratske ovire na slovenskem filmskem skladu, in po obetih, da bo izjemno uspešen film. Po včerajšnji predstavitvi v ljubljanskem Kinodvoru so se prek telekonference v pogovor z novinarji vključili režiser Janez Burger in producent Jožko Rutar, ki sta trenutno v Rotterdamu, ter glavni igralec Leon Lučev, ki se je oglasil iz Zagreba.

V slovenske kinematografe prihaja Circus Fantasticus, verjetno ­nekoliko simbolično, na slovenski kulturni praznik, 8. februarja. Burger v filmu za izhodišče postavi univerzalno situacijo, ko srečo prekine zlo. Granata, ki pade na opustelo planoto, namreč ubije mater, oče (Leon Lučev) in otroka (hčer igra Luna Zimić Mijović, ki smo jo lahko videli v filmu Grbavica ) pa se morajo soočiti z izgubo žene in matere. Nenadoma se od nekod začne valiti hrup (zvočne podobe so prav tako sugestivne kot vizualne), a namesto tankov se na planjavi prikaže skupina cirkusantov. S svojimi vragolijami užene prihajajočo vojsko in popravi vse, kar je vojna uničila.

Burger fabulo gradi z impresivno fotografijo in scenografijo ter dobro igro igralske ekipe, dialogom pa se je izognil, »saj se besede v vojni uporablja za laž in manipulacijo, in če hočeš o vojni govoriti resnico, se jim moraš izogniti«. Sam sicer ni bil v vojni, kar ni ovira, »saj je vojna vedno okrog mene«, je povedal včeraj. »V vojni je mnogo notranjih monologov, mnogo misli, besed pa je malo,« je na podlagi lastnih izkušenj dodal Leon Lučev.

Sedem let filmskih skomin

Režiser je še povedal, da je idejo za film dobil leta 2001, ko se je zaljubljen sprehajal po neki baltiški plaži, zelo podobni tisti v filmu. Občutek svobode in sreče se je kmalu pomešal z občutkoma konflikta in vojne, ki ju je prinesel 11. september. Dve leti za tem je omenjene občutke prelil v scenarij.

Nastajanje filma je bila dolga in naporna saga, ki jo je zaznamovalo veliko birokratskih ovir, bil je žrtev razpada vsakršne smotrne filmske politike na Slovenskem. Scenarij je bil mednarodno uspešen, med drugim je prišel v finale scenarističnega tekmovanja na festivalu neodvisnega filma Sundance. Zelene luči za realizacijo pa mu domači krojilci filmske politike dolgo niso dali, zato je snemanje steklo šele leta 2009. Burger je zbral močno igralsko in tehnično zasedbo z vseh koncev sveta (po njegovih besedah je govorila kar 16 jezikov), del igralske ekipe so sestavljali tudi cirkusanti znanega cirkusa Cirque du Soleil, snemali pa so ga pri nas, na Kraškem robu, in na Irskem. Na lanskem festivalu slovenskega filma je Circus Fantasticus pobral šest vesn, Kodakovo nagrado in nagrado filmskih kritikov, trenutno je na rotterdamskem filmskem festivalu, kjer so ga po besedah producenta Jožka Rutarja (Staragara) toplo sprejeli. Film bo kmalu odpotoval še na festival v švedskem Göteborgu.


Od outsiderja do zmagovalca

Janez Burger, diplomant praške FAMU, je na slovensko filmsko sceno stopil kot neznanec in outsider, toda že po premieri svojega prvenca V leru leta 1999 na festivalu v Portorožu je lahko uspeh filma zalival s šampanjcem. Preprosta, humorna zgodba o večnem študentu, ki ne ve, kako se premakniti iz svojega življenja v prostem teku, je očarala slovensko občinstvo ter prepotovala svet. Bila je ena od lastovk slovenske filmske renesanse, pojava, ki nam je nekaj let dajal upanje, da je kronično kritično stanje slovenskega filma za nami. Na naslednji Burgerjev film smo čakali kar pet let. Kot je pojasnjeval v intervjujih, je rabil nekaj časa za odločitev, kaj bo njegov naslednji projekt. Ruševine je realiziral šele leta 2004. Bile so presenečenje, saj se Burger v njih po ničemer ni zgledoval po svojem prvencu. Po formi so namreč veliko bolj kompleksen film kot V leru, postavljene so v gledališki svet, so film o maskah in strasteh, ki se skrivajo za njimi. V veliki meri so zgrajene na odličnih dialogih. V filmu Circus Fantasticus je šel Burger še korak naprej in z odsotnostjo besed ponovno vse presenetil. In kaj pripravlja po filmu, ki kar poka od besed, in filmu, ki je brez besed? »Štiri filme, ki imajo nekaj srednjega besed,« je povedal včeraj.