Čista energija rock‘n‘grunga

V ponedeljek so v okviru Mud Pop Festa v ljubljanskem Kinu Šiška razgrajale skupine Mudhoney (ZDA), The Frictions (ZDA, Slo) in Dicky B. Hardy (Slo) in dokazovale, da hrupni rock'n'roll še ni mrtev.

Objavljeno
20. oktober 2009 15.22
Posodobljeno
20. oktober 2009 15.22
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
S ponedeljkovim Mud Pop Festom, še posebej z zadnjim delom, ko so nastopili Mudhoney, je ljubljanski Kino Šiška prestal še en test. Gotovo je to bil doslej energijsko najbolj nabit koncert v Katedrali, vsaj po reakcijah občinstva sodeč. To je bilo večinoma tisto občinstvo, ki je se ji je izmuznil tako punk, kot grunge, zato pa niso zamudili Mudhoney.

Celoten večer Mud Pop Festa je bil zasnovan na paketu hrupnega rock'n'rolla, ki so ga začeli znameniti domači razgrajači Dicky B. Hardy. Po hibernaciji in zamenjavi pevca je zasedba, predvsem nov pevec Bruno Subiotto, delovala dokaj negotovo. Verjetno je to tudi bil eden prvih nastopov v živo po reanimcaiji. Gotovo pa Subiotto premore dovolj sape, da se bo uspešneje zlil z naspidiranim zvokom Dicky B. Hardy.

Še bolj krsten nastop pa je imela vmesna zasedba The Frictions, ki je povezala hrup domačega garažnega rock'n'rolla z grunge zvokom iz ameriškega Seattla. Ameriški Ljubljančan Chris Eckman, sicer vodja znamenitih The Walkabouts, je ob pomoči bobnarja Luke Šaleharja ter kitarsko-baskitarskega dvojca iz Hic Et Nunc Tomija Popita in Bernarda Kogovška tokrat ponudil enega svojih najhrupnejših glasbenih projektov. The Frictions se v precejšnji meri ozirajo na leta hrupnega rocka, ki ga je med drugim v eni od svojih faz določil tudi Neil Young, Chrisov vzornik in neposredni krivec distorziranega in raztrganega grunge zvoka ter mogoče celo hribovskega imidža (kariraste flanelaste srajce). Glede na to, da The Frictions za sabo nimajo skorajda nikakršne koncertne kilometrine, so delovali presenetljivo uigrano.

Mudhoney, tretjina vzorčnega grunge trojčka skupaj z Nirvano in Soundgarden, pa so dodobra razmigali polno Katedralo Kina Šiška. Pevec in občasen kitarist Mark Arm se je razdajal in ni varčeval z energijo ne pri sebi, ne pri drugih. In občinstvo je to čutilo, tako da je kaj kmalu na zimzelene melodije zasedbe Mudhoney nastala prava prerivajoča se plesna gneča pred odrom. Manjkalo tudi ni skokov v občinstvo, ki so ga demonstrirali obiskovalci. V več kot uri in pol koncerta skupaj z enim daljšim dodatkom, so Mudhoney potrdili svoj sloves hrupnih in brezkompromisnih grungerjev.

Mudhoney so prišli v Ljubljano nekoliko pozno, zato pa so razgrajali toliko bolj iz srca.