Čista odrska poezija

Pravljica o carju Saltanu nikakor ni namenjena otrokom. V redu, pravzaprav nič hudega, če si jo ogledajo tudi otroci, vendar nikakor ne sme biti rezervirana zgolj zanje, za takšen miniaturni dramski biser se pač ne sme postavljati nobenih starostnih omejitev.

Objavljeno
08. november 2009 19.58
Peter Rak
Peter Rak
Aleksander Sergejevič Puškin: Pravljica o carju Saltanu

režija Aleksander Anurov

SNG Maribor/Mini teater Ljubljana

premiera 5. 11. 2009

Pravljica o carju Saltanu nikakor ni namenjena otrokom. V redu, pravzaprav nič hudega, če si jo ogledajo tudi otroci, vendar nikakor ne sme biti rezervirana zgolj zanje, za takšen miniaturni dramski biser se pač ne sme postavljati nobenih starostnih omejitev. Lutkovna predstava za otroke je zelo zavajajoča oznaka, pravzaprav gre za nekakšen vaudeville, izpeljan z izredno dinamiko, subtilnostjo in očarljivostjo; lutke so le del predstave, ki stopnjujejo sugestivnost, sicer pa je vse v znamenju treh igralcev. Oziroma predvsem v znamenju izjemne Nataše Matjašec Rošker.

Ruski režiser Aleksander Anurov je predstavo zasnoval kot magični odrski ritual: trije protagonisti nastopajo v vlogah teatrskih iluzionistov, rokohitrcev, ki na videz povsem lahkotno, takorekoč iz rokava stresajo Puškinove verze in jih z bliskovitimi levitvami iz vloge v vlogo prepričljivo vizualizirajo. Prevod Otona Župančiča funkcionira očarljivo arhaično, kot so arhaični tudi črno-beli kostumi, polcilindri in kravate, nekakšna sinteza performerskih čarodejev in varietejskih komedijantov, ki svoj magični napoj mešajo na veliki mizi sredi odra, spremenjeni v prizorišče marionet in senčnih lutk. To je seveda le eno od prizorišč, kjer so odvijajo veliki plani in virtualni eksterierji, vendar so meje med različnimi ravnmi dogajanja povsem zabrisane, igralci s transformacijo likov in dinamičnim spreminjanjem identitet, poz in razpoloženj ustvarijo magično vizualizacijo poezije, ki z glasbeno podlago prehaja v kabaret.

Svoj izjemni igralski razpon je Nataša Matjašec Rošker seveda dokazala že v številnih gledaliških in filmskih produkcijah, v carju Saltanu - kjer je bila tudi asistentka režiserja in je tako očitno odigrala eno od vitalnih vlog tudi pri samem konceptu predstave - pa lahko v eni sami uri manifestira osupljivo raznolikost igralskega izraza. Doslej je utelešala predvsem krhke in ranljive figure ali pa njihovo nasprotje, torej figure fatalnih žensk, tokrat pa se lahkotno preobrazi iz subtilnih in liričnih v komične, pavlihovske, burleskne, celo groteskne like. In spet nazaj, pri čemer ji imenitno asistirata tudi Ivica Knez in Viktor Meglič, vsi trije pa z izjemno koncentracijo, skrito za navidezno nonšalanco, upravljajo tako z marionetami kot s samim seboj.

Predstava ima tudi specifično, recimo temu rusko oziroma slovansko atmosfero; pa ne zgolj zaradi teksta samega ali zaradi tipično ruske ikonografije lutk in scene, temveč tudi in predvsem zaradi liričnosti in melanholije, prizorišče malega odra SNG Maribor pa nudi ravno pravi okvir za intimistični karakter projekta. Pravljica o carju Saltanu je - preprosto rečeno - sijajna, v vseh elementih natančno sinhronizirana predstava, dokaz, da se da z minimalnimi sredstvi ustvariti izjemen učinek. Čista poezija tako v dobesednem kot tudi v prenesenem pomenu. Priporočljiv obvezen ogled za nekatere slovenske režiserje, ki slogana manj je več nikakor ne morejo razumeti in vedno znova utrujajo s svojim nezmernim blebetanjem ter vsebinsko in formalno prenatrpanostjo.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela