Coney Island Baby

Med režiserji, ki avtentično portretirajo umazane ulice New Yorka in njegovih predmestij, zadnja leta nihče ne izstopa tako prominentno kot James Gray, otrok Queensa in vnuk ruskih imigrantov, ki se je na zemljevid vpisal predvsem z dvema urbanima trilerjema, Malo Odeso (1994) in V imenu pravice (The Yards, 2000). V Grayevem New Yorku ni nikoli nič spektakularnega, kaj šele turističnega, zgolj mračni vsakdanjik brooklynskih imigrantskih skupnosti. Če kamera že stopi na Manhattan, stopi zgolj v funkciji poudarjanja socialnega kontrasta, kot se to zgodi v njegovem četrtem filmu Ljubimki, pesimistični ljubezenski drami, ki se dogaja med samomorilskim Leonardom Kraditorjem (Joaquin Phoenix v zadnji vlogi, preden se je odločil pustiti igranje) in dvema puncama, od očeta in mame »potrjeno« Sandro (Vinessa Shaw) in Michelle (Gwyneth Paltrow), nepriljubljeno šikso, kar v pejorativnem judovskem slengu pomeni tujko.

Kdor pozna Grayev opus, bo hitro izluščil režiserjeve stilne konstante in etnične poudarke; v njegovih filmih je zaplet praviloma razmeroma banalen, obogatijo ga ravno kulturne in etnične posebnosti ter seveda vztrajno balansiranje na robu žanra. Tako kot prvi trije režiserjevi filmi niso bili zgolj urbani trilerji, tudi Ljubimki ni navadna ljubezenska drama, čeprav vsebuje vse njene elemente. Sekundarni problemi Grayevih filmov vedno izhajajo iz zadrtega družinskega okolja, gre za družinske drame, v katerih so dolžnosti do starejših in zanikanja na relaciji starši-otroci izvrstna dramska mašinerija, praviloma postavljena v svet ruskih ali judovskih priseljencev. Zadušljiva družinska atmosfera in zapletena razmerja so v vseh filmih gonilo filma: izobčeni ali neposlušni sinovi, »polovični« družinski člani pri Grayu vedno porajajo in plemenitijo naracijo, npr. poklicni morilec, ki se v Mali Odesi vrne k umirajoči materi in ogorčenemu očetu; povratnik iz zapora, ki ga »družina« izda, ker ni njen polnopravni član (V imenu pravice); ambiciozni lastnik diskoteke, ki se ne odreče le družinski tradiciji (ne postane policist), temveč tudi družinskemu imenu (We Own the Night, 2007), pa Leonard, ki v Ljubimkah spet noče sprejeti očetove poslovno-romantične naveze (Sandrin oče je njegov poslovni partner) in se raje nagiba k »nečisti krvi«.

 

Opus Jamesa Graya je prežet z motivi junakovega boja s konfliktnimi zahtevami družinskih »dolžnosti« in hrepenenja po osamosvojitvi, kar ga v filmskem smislu povezuje z osamelimi junaki hollywoodske preteklosti, v literarnem pa s fikcijo Philipa Rotha. V tem smislu je njegov opus konsistenten do skrajnosti. Zdaj, ko je Gray »poštimal« največji hendikep - pretirano melodramatične sklepne rešitve svojih filmov - je po Mali Odesi njegov novi film spet v celoti zaokroženo delo.

Iz petkove tiskane izdaje