Črni trg požira kvalitetne prevode

Veliko nekvalificiranih ponudnikov prevajalskih storitev, razrast črnega trga.

Objavljeno
01. december 2015 16.46
V. P. S.
V. P. S.

Pred nedavnim je Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije praznovalo 55-letnico delovanja, ob tej priložnosti pa je z Oddelkom za prevajalstvo Filozofske fakultete pripravilo simpozij z naslovom Pomembnost prevajalskega poklica. Nekaj sodelujočih smo povabili, da so za naš časopis spregovorili o položaju in izzivih tega poklica v današnjem času.

Naši sogovorniki se strinjajo, da se slovenski prevajalski trg zadnje čase dinamično spreminja. Nike K. Pokorn iz prevajalskega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da gre v podobni smeri kot ostali zahodnoevropski prevajalski trgi. »V devedesetih letih, predvsem po vstopu v EU, se je potreba po prevodih in visokousposobljenih prevajalcih na trgu podvojila.

Ta trend se nadaljuje: leta 2006 je, na primer, letna rast slovenskega prevodnega trga znašala tri odstotke, kar je bilo blizu evropskega povprečja, ki je istega leta znašal štiri odstotke. Vendar pa se je narava dela spremenila: stranke zahtevajo prevode takoj, naslednji dan, in sicer v več kot enem jeziku, kar pomeni, da lahko daljše in kompleksnejše prevodne naloge zmorejo le skupine prevajalcev.

Programi s pomnilnikom prevodov, za urejanje terminoloških baz, za vodenje prevajalskih projektov so postali tehnološka stalnica prevajalskega poklica in posledično je to privedlo do znižanja prevajalskih honorarjev in do tega, da le malo samozaposlenih prevajalcev lahko preživi na takem trgu,« pravi Nike K. Pokorn. Poskusi ureditve razmer

Maja Merčun je predsednica Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, ki ima nekaj manj kot 400 članov. Tudi ona ugotavlja, da se je z vstopom Slovenije v EU občutno povečalo povpraševanje po prevajalskih storitvah, razvoj sodobnih pripomočkov, kot so elektronski slovarji in pomnilniki prevodov, pa je prispeval k večji storilnosti in višji kakovosti na področju prevajanja.

»Pričakovali bi, da se bodo vzporedno s tem razvojem izboljševale razmere za delo in status prevajalcev, pa se je v resnici zgodilo prav nasprotno. Pomanjkljiva zakonodaja, ki ne omogoča regulacije prevajalskega poklica, je nudila idealne pogoje za razrast črnega trga, kar so s pridom izkoristile številne prevajalske agencije, ki so z najemanjem cenenih ponudnikov nekvalificiranih prevajalskih storitev drastično zniževale cene prevodov,« poudarja Merčunova.

Poskus ureditve razmer se je zgodil že pred petnajstimi leti, ko je DZTPS v sodelovanju s sorodnimi društvi pripravilo osnutek Zakona o dejavnosti prevajanja, lektoriranja in tolmačenja, ki je predvidel tudi ustanovitev prevajalske zbornice. Osnutek pa žal ni preživel niti javne obravnave, na kateri so prišli na dan različni interesi prevajalcev in tudi njihove bojazni pred visokimi članarinami za članstvo v zbornici.

V društvu smo pripravili tudi pobudo za uvedbo registra svobodnih poklicev. S tem so hoteli doseči, da bi se predpisali minimalni kriteriji, ki jih mora izpolnjevati vsaka fizična oseba, ki se želi ukvarjati z določeno dejavnostjo, s čimer bi se na trgu različnih storitev omejil negativni vpliv črnega trga oziroma storitev s strani nekvalificiranih posameznikov.

Vzpostavitev registra svobodnih poklicev in vpis v ta register je še tisti manjkajoči člen, ki bi mnogim omogočil samozaposlitev, saj ga kot pogoj navajajo zakonski in podzakonski akti Ministrstva za finance RS, pravi Maja Merčun.

Tudi predstojnik Oddelka za prevajalstvo FF David Limon ugotavlja, da je položaj prevajalcev vedno bolj negotov, kljub temu da trg prevajalski storitev cveti.

Glavni razlog za to vidi v dampinških cenah in nepošteni konkurenci prevajalskih agencij, ki zaposlujejo študente za najnižje možne cene. »Prosti trg in internacionalizacija prevajalskega dela sta privedla do neizprosnega padca plačila za prevajalce. Vsak se lahko razglasi za prevajalca, ne glede na izobrazbo. Kakovost prevodov je običajno šele na drugem mestu, daleč za ceno. Nekatera prevajalska podjetja in agencije izkoriščajo tudi novo tehnologijo,« pravi Limon.

O možnostih za rešitev nastale situacije David Limon pravi: »Ena od njih je evropska certifikacija prevajalcev. Druga možnost so licence, ki so že na voljo preko Društva znanstevenih in tehniških prevajalcev, vendar bi bilo v tem primeru potrebno spremeniti zakonsko podlago, da bi licence dobile resnično veljavo.«

Limon še pravi, da nekateri vidijo del problema tudi v tem, da je njihov oddelek sproduciral preveč prevajalcev in da je trg zato zasičen. Sam se ne strinja s tem: »Problem ni v tem, da diplomira preveč prevajalcev, ampak to, da dela preveč nekvalificiranih prevajalcev. Pred nekaj leti je bilo število diplomantov med 40 in 50 na leto, sedaj je padlo na 20 do 30. Po drugi strani pa prevajalska industrija v Sloveniji raste tri odstotke letno in v Evropi štiri odstotke letno.«

O prihodnosti prevajalskega poklica

Podobno kot ostali naši sogovorniki tudi Nataša Hirci iz Oddelka za prevajalstvo FF ugotavlja, da je zaradi sodobnega sloga življenja, novih tehnologij, globalne proizvodnje in marketinga, velikih potreb različnih medijev in članstva Slovenije v Evropski uniji dela za prevajalce zelo veliko. »Res pa je tudi, da se je prevajalsko delo v zadnjih letih precej spremenilo.

Prevajalci niso več predvsem posredniki med izvirnikom in ciljnim jezikom, temveč so hkrati korektorji, lektorji, celo uredniki, ki preverjajo pravilnost terminologije in besedila in so vključeni v revizijo izdelkov in v procese naročnika.

Pri tem pa moramo biti izjemno previdni, saj se ob spreminjanju organizacije dela pojavlja težnja, da bi naročniki ali posredniki ter organizatorji, kar so danes predvsem prevajalske agencije, postavili prevajalce na različnih področjih dela v vlogo mezdnih delavcev in jim tako odvzeli avtonomnost pri delu, možnost izbire dela ter nenazadnje tudi moralne avtorske pravice, pri čemer bi se dobički in avtorske pravice kopičili predvsem pri lastnikih prevajalskih agencij in podjetij,« opozarja Hircijeva.

Še ena profesorica iz Oddelka za prevajalstvo ljubljanske FF Darja Fišer je spregovorila o tem, kako se je v zadnjih dveh desetletjih prevajalska industrija izrazito tehnologizirala. »Proces se nadaljuje z vse bolj množičnim uvajanjem strojnega prevajanja.

S tem se pojavlja potreba po dveh novih profilih jezikovnih profesionalcev: jezikovni tehnologi skrbijo za učenje strojnih prevajalnikov in njihovo prilagajanje v prevajalsko okolje, pregledovalci strojnih prevodov pa poskrbijo za odpravljanje pomenskih, jezikovnih in v manjši meri tudi slogovnih pomanjkljivosti.

Hkrati se radikalno spreminja tudi dojemanje kakovosti prevoda. Besedila z izjemno kratko življenjsko dobo, nizko stopnjo tveganja in majhno, pogosto interno, ciljno publiko dobivajo le grob pregled in odpravo pomenskih in jezikovnih napak. To pa ne velja za dokumente, pri katerih je tveganje zaradi morebitne napake veliko, besedila reprezentativne narave in prevode z dolgotrajnim učinkom, za katere se še vedno opravlja temeljit in celovit pregled.«