Tiskane izdaje
Ljubezni
Spremni besedi Dijana Matković, Lucija Stupica, Nova revija, Zbirka Samorog, Ljubljana 2009, 67 str., 19,20 evra.
V spremni besedi k Hudolinovim Ljubeznim - gre za avtorjevo prvo zbirko po osmih letih - Dijana Matković opozarja, da imamo opravka s poezijo, ki ima »toliko inputa osebne izkušnje«, ki, z drugimi besedami, tako trdno korenini v neposredni biografiji svojega zapisovalca, da smemo, celo moramo - če seveda želimo ostati tem pesmim zvesti - pustiti ob strani »pesniške subjekte«, »pripovedovalce« in ostale »izraze objektivizacije« ter v glasu, ki izreka pričujočo poezijo, razpoznati neposredni, avtentični glas Jurija Hudolina. - Da je v umetniških delih praviloma najti vsaj oddaljene odmeve avtorjeve osebne izkušnje, pogosto pa tudi mnogo več, je menda jasno. Elementi avtobiografije umetnikom ponujajo legitimno in pogosto tudi sila hvaležno surovino. Toda to še ne pomeni, da moč umetniškega dela izrašča neposredno iz umetnikove osebne izkušnje, da avtor, z drugimi besedami, za prepričljivost umetnine jamči s funtom svojega krvavečega srca. Soneti nesreče tako ne stojijo ali padejo s Prešernovo (ne)srečno življenjsko zgodbo. Pesnik je namreč, kot nekje pravi Fernando Pessoa, izmišljavec, se pravi, ustvarjalec, ki »si izmišlja tako popolno«, da imajo njegove tekstovne izmišljije realne učinke. Zato ni pomembno, ali so pesmi, ki jih prebiramo v Ljubeznih, avtobiografske ali ne, niti ni pomembno, komu so posvečene in kaj nam povedo o svojem avtorju; kar navsezadnje šteje, je njihova prepričljivost, je način, kako so ubesedene, proizvedene, oblikovane.
Ko torej v pričujočih pesmih Hudolin tematizira rojstvo otroka, pomislekov ne zbuja njihova »vsebina«, ampak njihova notranja forma, se pravi, način, kako se ta vsebina razporeja po besedilu. Dober zgled prevladujočega Hudolinovega pesniškega postopka ponuja pesem Ljubezen: uvodni poanti o boleči, zavoženi preteklosti (»Bila je stiskalnica strahov / in šklepetanje z zobmi / ko te je lomil kritični razum / da niti v knjigah ne boš / razkril tolažbe za mraz / ki je naselil leta«), sledi vznesen preobrat, ki ga prinese očetovstvo: »[B]il je strah in šklepetanje / z zobmi ko si z novim rojstvom / stopil iz ognja / in si za vedno pridržal / pravico do besede ljubezen«. Seveda, ob komaj rojenem sinu se preteklost rada pokaže v drugačni luči, marsikatera stara praksa se pokaže kot zmotna, kakšna eksistencialna dilema se razreši, celo v telo usekani »pečat, da sem zapravil svoje življenje,« izgine, glas, ki izreka te pesmi, pa je pripravljen na soočenje z gnilim svetom, saj ve, »da prašiči nikoli ne bodo / tacali po postelji, ki / sem si jo izboril zase, zate, / za naju, za mir, za vzdihe in / šepet, za dete«. Hudolin je tu pogosteje kakor ne patetičen, a mestoma tudi spreten, ko poišče nekatere naravnost razorožujoče podobe - tako, na primer, »mali diši po piškotih«. Je pa tudi nekoliko predvidljiv. Zdi se namreč, da se vsebina pesmi vedno znova razporeja po ključu: najprej zavožena preteklost, potem odrešena prihodnost; najprej surova, bebava, škodoželjna okolica, nato mlada družina, na varnem v nedosegljivem svetu pristne intime. Tako lahko bralec oziroma bralka kaj hitro uganeta, v katero smer se steka poanta te ali one pesmi. Hudolin tovrstno črno-belo kontrastiranje nekajkrat sicer preseže; v tem kontekstu kaže omeniti vsaj Vero, kjer pesemski protagonist leži na vrtu, v viseči mreži, gleda v nebo in se »nemara tolaži, da bo kdo prilezel / iz razpoke. Toda nikoli ni še nihče prilezel. / Nikoli ni še nihče ničesar skoviknil / od tam«. Iz metafizičnega zamaknjenja ga nato resda prebudi prav sin, a nekdanja vprašanja po vsem sodeč le še niso izgubila vseh domovinskih pravic. Morda pa bo Hudolin, ki se sicer, pravijo, v prid prozi zlagoma poslavlja od poezije, kdaj v prihodnje to tematiko načel še z bogatejšo paleto.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
