Tiskane izdaje
Vlado Kreslin zlahka napolni Gallusovo dvorano ljubljanskega Cankarjevega doma nekaj večerov zapored in to z zelo različnim občinstvom. Nekateri kar redno hodijo na njegove decembrske koncerte. Da bi tisti, ki hodijo na njegove koncerte, košček teh koncertov ohranili v trajnejšem spominu, je Vlado izdal dvojni živi album Koncert z njegovega lanskega nastopa v Gallusovi dvorani, izdaji pa je dodal še devede s presekom nastopov v tej dvorani. Polna dvorana se obeta tudi na tokratnih treh zaporednih decembrskih koncertih.
Kakšen je občutek razprodati Gallusovo dvorano Cankarjevega doma vrsto let zapored? Spet bodo kar trije koncerti.
Že štiri, pet let so trije koncert zapored. Vedno se pojavi dilema, kako uravnotežeiti program. Odločiti se med A stranmi in B stranmi, koliko igrati uspešnice, koliko pa drugačne, obskurne pesmi, ki jih ne moreš zaigrati nikjer drugje kot v Cankarjevem domu. Čuden si bil že kot otrok lahko zaigramo le v Cankarjevem domu in si jo vsake toliko tudi privoščimo. Ljudje mi dajo vedeti, naj se ne sekiram preveč zaradi programa, saj so prišli, da bi slišali Črno kitaro in Namesto koga roža cveti. Eni ljudje pridejo prvič, drugi pa že šestič, pa si včasih mislim, ne bom zdaj tistim, ki so že šestič tu, zaigral isto. Tako velika množica je pravi konglomerat različnih starosti, preferenc. Ko pripravljam program, vsak dan vržem ven kakšno pesem in jo zamenjam z drugo.
Pri nastopih v živo vedno izberete zanimive goste, tako iz domačih koncev in krajev, kot tudi iz tujine. Letos je to Šajeta.
Šajeta je en duhovit publicist, ki ima kolumno v Reškem listu. Enkrat je delal intervju z mano in sva se spajdašila, potem pa sem čez leto dni ugotovil, da je tudi glasbenik, da je že izdal tri albume in da je v Istri velika zvezda. Tako sva imela na morju nekaj takšnih duetov, oziroma nastopov v troje, Miljenko Jergović, pa on in jaz imamo takšne triplete - literarne večere v troje. Lani sva posnela tudi pesem Rulet, ki je bil velika uspešnica na Hrvaškem. Ko sem razmišljal, kdo je sploh še ostal, da ga povabim na koncert, sem ugotovil, da jih ni več veliko ostalo s področja bivše Juge in sem se pomnil na njega. Potem pa rad povabim še kakšne prekmurske mladince.
V prestižno dvorno slovenske kulture v beli Ljubljani ste se prebili s pesmimi v prekmurščini, o življenju na vasi in o vaških posebnežih. Ste ljubljanskim »kmetom brez zemlje« prinesli neke odmeve iz njihovih rojstnih krajev?
Včasih, ko sem kje prebral, da v bistvu špilamo etno, da ne igram urbane muzike, sem pomislil, da Ljubljana - to moramo priznati - ni glih kakšen velik urbani center. To kar praviš je verjetno res. Verjetno je šel vsak eno generacijo nazaj v mojih pesmih. No, ne vsak. Večina Ljubljančanov je itak šele prva generacija prišlekov s podeželja.
Pa prekmurščina, ki je skoraj tuj jezik?
Skoraj tuj jezik, je pa slikovit. Prekmurščina se ni nikoli sramovala same sebe. Mogoče je imela to prednost, da je bila emancipirana, vsaj v mojem krogu ljudi.
S svojo spojitvijo popularne glasbe in ljudskega izročila, »rurarnosti« Prekmurja in »urbanosti« Ljubljane, ste se kot glasbenik in izvajalec skoraj popolno prerodili.
Da, tudi jaz sem našel te svoje korenine. Sem se soočil s svojimi koreninami, z Beltinško bando. Prej sem živel rockovsko življenje. Jaz sem se prej ukvarjal z učenjem na pamet pesmi Boba Dylana, Doorsov in podobnih – biblije popularne kulture. Potem pa sem nekje konec osemdesetih ugotovil, da je to v bistvu isto. To so čez deset let ugotovili s projektom Buena Vista Social Club. In kasneje z njimi še cel svet, in sicer da je svet mini kozmos.
Nastopate tudi v tujini. So to prave turneje ali pa zgolj po klubih Slovencev, ki živijo v tujini? Nekateri namreč nekajkrat nastopijo v slovenskem klubu v Clevelandu in pravijo, da so bili na ameriški turneji.
To največkrat pravijo ti z Juge, ti razni »izvođaći«. Jaz že dolgo nisem igral po teh slovenskih klubih. Imel sem eno turnejo po Avstraliji, po festivalih. V bistvu nimamo turnej, to so bolj takšni skoki na kakšne festivale. Letos smo imeli en takšen skok na jazz festival v Atene, pa v Skopje, Novi Sad. Smo pa vsepovsod zelo v redu sprejeti. Za daljše turneje pa ni interesa kapitala in diskografske industrije. To bi za sabo potegnilo nekajmesečne turneje, česar se pa tako ali tako ne bi šli.
Sem slišal, da je Neisha naredila priredbo skladbe Njen trenutek prihaja tvoje nekdanje skupine Martin Krpan. Celo zapojeta jo skupaj?
Ja, res sva jo skupaj zapela. Sodelujem pa še prek meja. V Zagrebu je ena skupina izvrstnih jazzerjev zbranih okrog pianista Matije Dedića, ki igra priredbe mojih pesmi. Vsake toliko imamo skupaj koncert. Skupaj smo tudi posneli že nekaj pesmi. To so pravi maherji. Nedavno pa sem snemal tudi film v Franciji s francosko igralko Catherine Wilkening, sodelujem pa tudi z Laurentom Patigandom, ki je hišni skladatelj Wima Wendersa.
