Čudežnega recepta ni

Nobelova nagrada za literaturo zmagovalcu poleg svetovne slave in obilice novih knjižnih prevodov prinese zlato medaljo, diplomo in ček za deset milijonov švedskih kron, nekaj več kot milijon evrov iz rok švedskega kralja Carla XVI. Gustafa na tradicionalni svečanosti 10. decembra.

V letu tako imenovanega medkulturnega dialoga ni nemara nič presenetljivega, da je nobelovec postal avtor, čigar delo oziroma prevladujočo tematiko je z veliko lahkoto mogoče označiti kot medkulturno: o opusu, ki ga je doslej podpisal zdaj oseminšestdesetletni Jean-Marie Gustave Le Clézio, so pisali, da razkriva hitro in prosto gibanje, nekakšno neomejenost kot ideologijo, dogajanje njegovih zgodb se - tako kot on - seli s celine na celino ter prepleta ideje in podobe najrazličnejših kultur in liteatur. Tudi s svojo osebno izkušnjo je francoski avtor več kot zadovoljivo zmogel izrisati podobe spopadanja različnih kultur, nepravičnost globalizacije in dominantno vlogo, ki jo imajo v manj razvitih delih sveta vsiljene zahodnjaške vrednote. Le Clézio je sicer sodil v prvi krog mogočih izbrancev osemnajsterice švedskih modrecev, a prvi zagotovo ni bil. Ta odločitev bo tako znova zavrtela molilne mlinčke vsakršnih kritikov imenitne švedske institucije, pa vendar hkrati dokazuje besede tajnika akademije, ki je v enem od pogovorov navrgel, da akademiki zmeraj izberejo avtorja, za katerega s presenečenjem večina na svetu ugotovi, da ga pravzaprav že pozna, da je tako rekoč stari prijatelj. No, ovenčan z Nobelovo nagrado postane le še nekoliko vsiljiv, saj medijski sij naredi svoje.

So pa z nagrado še druge zagate, nič manj vredne premisleka. Letošnji škandal, ko si je tajnik Horace Engdahl privoščil krivično ošvrkniti ameriško literaturo, je dal misliti; resda je zadnja ameriška Nobelova nagrajenka lavreatka iz leta 1993 Toni Morrison, ni pa mogoče spregledati, da so švedski akademiki v zadnjih dveh desetletjih nagradili niz avtorjev, ki pišejo v angleščini - lansko leto Doris Lessing, pred njo še Harolda Pinterja, Johna M. Coetzeeja, Vidiadharja S. Naipaula, Seamusa Heaneyja, Dereka Walcotta in Nadine Gordimer. Zelo težko bi torej lahko rekli, da nekaterih književnosti ne opazijo. Harold Augenbraum, izvršni direktor sklada, ki upravlja nagrado za najboljšo ameriško knjigo (National Book Awards), je pred dnevi novinarskim agencijam povedal, da je pripravljen po njegovem mnenju očitno precej nerazgledanemu gospodu Engdahlu poslati izčrpen seznam pomembnih naslovov ameriške literature, a to je bilo že pretirano reagiranje. Bolj je morda zanimivo ugotoviti, da je bilo od doslejšnjih stopetih dobitnikov Nobelove nagrade za literaturo vsega enajst avtoric: Selma Ottilia Lovisa Lagerlof, Grazia Deledda, Sigrid Undset, Pearl Buck, Gabriela Mistral, Nelly Sachs, Nadine Gordimer, Toni Morrison, Wisława Szymborska, Elfriede Jelinek in Doris Lessing.

Dobri poznavalci ozadja o odločanju o Nobelovi nagradi so prepričani, da je za avtorja dobro znamenje, če ima katero od svojih del prevedenih v švedščino, drugi omenjajo, da je zanesljivo znamenje Nobelove nagrade nagrada Franza Kafke, katere dobitnika sta na primer Elfriede Jelinek in Harold Pinter. No, letošnja odločitev tega ni potrdila, od potencialnih letošnjih kandidatov so jo prejeli letos Arnošt Lustig, lansko leto francoski pesnik in esejist Yves Bonnefoy, pred dvema letoma Haruki Murakami, vodilni avstralski pesnik Les Murray, prvo leto, ko so nagrado podelili - leta 2001 - pa Philip Roth.

Če torej razmišljamo pro patria, je treba Borisu Pahorju zaželeti to dvoje - prevod v švedščino (če ga že ni) in omenjeno praško nagrado Franza Kafke.

Iz petkove tiskane izdaje Dela!