Čudoviti poklon filmski umetnosti

Letošnja izdaja ­Liffa nam ponuja eno najbolj čudovitih filmskih avantur - tematsko retrospektivo Metafilm!

Objavljeno
10. november 2011 11.48
Posodobljeno
10. november 2011 14.00
Denis Valič
Denis Valič

Že prvi festivalski dan smo ­lahko odločno zaplavali v eno najbolj čudovitih avantur, ki nam jih ponuja letošnja izdaja ­Liffa – tematsko retrospektivo Metafilm!. Ogledali smo si namreč lahko tri kolikor je le mogoče različna filmska dela, ki so nam prav s tem nazorno predstavila,­ kakšen koncept je bil v izhodišču priprave tega izbora.

Seveda ne gre za dela, ki bi bila metafizično »nastrojena«, obrnjena v onstranstvo, pač pa za filme, ki tako ali drugače tematizirajo filmsko prakso oziroma, če povemo drugače, gledajo sama sebe.

Retrospektiva nam torej prinaša dela, v katerih film spregovori o samem sebi, pa naj to stori zasanjano, očaran nad mogočnostjo industrije sanj, ali brezkompromisno, 
s pogledom v drobovje, ki nam razkrije in pred našimi očmi razstavi temeljne postulate filmske iluzije. Pri tem moramo opozoriti, da tu ne gre za industrijske dokumentarce tipa »the making of«, pač pa izključno za igrano produkcijo, ki se razteza od del klasičnega in novega Hollywooda do izrazito avtorskih projektov različnih svetovnih cineastov. Že z določitvijo razpona, ki ga pokriva izbor, smo namignili, da je zgodovina filma polna tovrstnih del.

Prvi filmi, ki z očesom kamere sledijo konstrukciji filmske realnosti, so nastali že zgodaj, v zgodnjih letih nemega filma, ko je ta še oblikoval svojo specifično govorico. Eden prvih je tako lutkovni film ruskega animatorja Władysława Starewicza Snemalčevo maščevanje (Mest' kinematografičeskogo operatora, 1912), med najbolj znanimi tovrstnimi deli iz nemega obdobja moramo omeniti vsaj še Moža 
s kamero (Čelovek s kinoapparatom, 1929), eno ključnih del filmske zgodovine, ki ga je posnel ruski eksperimentator in dokumentarist Džiga Vertov.

Pozneje je bilo takih del še več, od filmov Zvezda je rojena­ (A Star is Born, 1937) Williama A. Wellmana, čudovitega Bulevarja somraka (Sunset Blvd., 1950) Billyja Wilderja in, na primer, Lepotice (Bellissima, 1951) Lucchina Viscontija pa do najnovejših del, kot so Prikazni (Fantasmas, 2006) Lisandra Alonsa, Notranje zadeve (Inland Empire, 2006) Davida Lyncha ali Nora kri (Sanguepazzo, 2008) Marca Tullia Giordana.

Raznovrsten letošnji izbor klasikov


Tokrat na Liffu predstavljajo trinajst tovrstnih del, ki jih lahko označimo tudi za klasike svetovnega filma. Izbor je zastavljen izrazito raznovrstno, saj v njem najdemo tako predstavnike klasičnega hollywoodskega muzikala, kot je film Pojemo v dežju (Singin' in the Rain, 1952) Gena Kellyja, kot akterje novovalovskih gibanj iz šestdesetih in sedemdesetih let, kot je na primer eden najbolj fascinantnih evropskih cineastov tega obdobja, Nemec Rainer Werner Fassbinder, ki nam bo predstavil pri nas redko videno delo Pazite se svete kurbe (Warnung vor einer heiligen Nutte, 1971), v katerem je brezkompromisno razkril brutalnost in številne antagonizme, ki jih sproži nastajanje filma.

Ogledali si bomo lahko kritična in družbeno relevantna vprašanja odpirajoča dela, kot je Za zdaj brez dobrega naslova (Za sada bez dobrog naslova, 1988) srbskega režiserja Srđana Karanovića, ki je že konec osemdesetih let z zgodbo o nastajanju filma načel eno najbolj perečih vprašanj srbske družbe, to je odnos večine s kosovsko albansko manjšino, in kultna filmska dela, ki brez odvečnega sentimenta razmišljajo o avtorstvu v zgodovini filma, kot je čudovita filmska meditacija francoskega odpadnika Olivier­ja Assayasa Irma Vep (1996).

Posebno dimenzijo izboru daje tudi dejstvo, da so vanj vključena resnično raznovrstna dela, tako stilno-estetsko, tematsko, kot glede na geografsko poreklo. Tako je, kot smo že omenili, izbor segel k naši nekdanji kinematografiji, torej jugoslovanski, od koder nam ponuja dve resnično zanimivi in pomembni deli, že omenjeno Karanovićevo ter Kar bo pa bo (Kad puklo da puklo, 1974), odlični prvenec enega najbolj vsestranskih in samosvojih jugoslovanskih cineastov, Hrvata Rajka Grlića, v katerem s presenetljivo drznostjo predstavi družbeni položaj tedanje mladine.

Obrača se tudi širše v svet, od pričakovanih postankov znotraj evropske in ameriške filmske produkcije do morda malce zanemarjenega (po krivici, saj ta premore veliko tovrstnih del) preostanka sveta, od koder prihaja le eno, a zato toliko pomembnejše delo – Zrcalo (Ayneh, 1997) Jafarja Panahija, ki nam posredno, vendar nič manj prodorno odstira nekatere sporne vidike sodobne iranske družbe. Retrospektiva je čudovit poklon filmski umetnosti, njenemu vztrajnemu premisleku tako svojega početja kot vloge v sodobni družbi.