Balkan v očeh zahodnih politikov in popotnikov

 Božidar Jezernik: Evropejci so uporabljali Balkan kot neke vrste ogledalo, v katerem so opazovali sebe

Objavljeno
02. april 2012 13.48
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura
Knjiga Divja Evropa etnologa in antropologa Božidarja Jezernika se bere kot najboljša »balkanska zgodba«, v kateri nastopajo »balkanska etika ubijanja«, »balkanske muke, ki jih Dante ni poznal«, dlakave ribe, prsi do popka in ljudje z repom, kegljanje z glavami in glave v bisagah …

Tako so gledali številni zahodni politiki in popotniki na ljudi na Balkanu, a Jezernikovo problematiziranje odnosov med Vzhodom in Zahodom je vse prej kot tendenciozno.

Prvo poglavje vaše knjige ima naslov Kje se začne Vzhod. Če ga malo modificiramo, se lahko glasi tudi Kje se začne Balkan oziroma kaj tako v geografskem kot prenesenem pomenu Balkan sploh je?

Geografsko se vzhod začne na vzhodni obali Jadrana, zato ta del Evrope angleščina označuje kot Bližnji vzhod (Near East). A v 19. stoletju je beseda vzhod, ki bi kot geografski pojem morala biti vrednostno nevtralna, dobila tako negativne konotacije, da nihče ni hotel biti opredeljen s tem pojmom. V skladu s tem je slovenščina Bližnji vzhod prestavila tja, kar angleščina označuje kot Middle East (Srednji vzhod). Podobno se je zgodilo s pojmom Balkan, ki je od takrat, ko je prišel v širšo rabo, vedno pomenil več od golega poimenovanja enega od polotokov.

Pred leti se je v času vojne v Libanonu uveljavila sintagma »balkanizacija Libanona«. Ali ni v tem zgoščeno povedano, kako si svet predstavlja Balkan?

V angleščini beseda »balkanizirati« (to balkanise) pomeni »razdrobiti večjo (geopolitično) celoto v manjše in pogosto med seboj sovražne enote«. V tem pomenu je beseda dovolj natančno opisovala tedanje dogajanje v Libanonu, kjer je potekala državljanska vojna med večjim številom medsebojno sprtih strani. Vedeti pa je treba, da je bila beseda v angleščini prvič uporabljena leta 1919, ko je razpadla na manjše enote srednjeevropska habsburška monarhija in nastala Kraljevina SHS, ki je povezala enote, ki so bile pred tem province več drugih (med seboj pogosto sovražnih) imperijev. To se pravi, da izraz to balkanise ni najbolj posrečena izbira glede na zgodovinsko dogajanje, ustreznejši bi bil to habsburgise ali nemara kar to central-europeanise.

Po drugi strani pa so prav tako zgovorne besede nekega Makedonca: »Jebeš Zahod, če imaš na njem Albanijo!«

Prav te besede sem nekajkrat slišal tudi sam. Razumem jih kot poskus šale, ki svojo humornost črpa iz nenavadnega obrata s tem, da na mesto (razvitega in naprednega) »Zahoda« postavlja Albanijo, ki je v drugi polovici 20. stoletja veljala za sinonim nerazvitosti in zaostalosti. Skratka, šala črpa svojo smešnost iz pojmovanja, po katerem Zahod ni zgolj geografska, temveč je tudi in predvsem vrednostna oznaka. Še več, »Zahod« je v tem kontekstu tudi merilo razvitosti in naprednosti: kdor je podoben Zahodu, je razvit in napreden, kdor je drugačen, pa ni zgolj drugačen, temveč je nerazvit in zaostal. Dokazov neutemeljenosti takega pojmovanja je preveč, da bi jih navajal.

Evrope brez Balkana ne bi bilo, pišete, ker so Evropejci potrebovali svojega Drugega, čemur so balkanska ljudstva zelo dobro ustrezala. Kakšen je bil ta Drugi v očeh »civiliziranega« Evropejca?

Res sem tako napisal. S tem sem hotel opozoriti na dejstvo, da so Evropejci uporabljali Balkan kot neke vrste ogledalo, v katerem so opazovali – sebe. Se pravi, če so se hoteli definirati kot napredni in razviti, so potrebovali svoje nasprotje, v katerem so našli samopotrditev. Evropa je v svoji zgodovini skonstruirala več vrst Drugih. Tako je antika poznala antipode, ki so delali vse popolnoma drugače od ljudi. Zgodnji novi vek je Drugega prepoznaval v tistih, ki so prebivali na povsem drugem koncu sveta, na jugu Afrike, in so bili že na zunaj drugačni, to je temnopolti. V dobi razsvetljenstva pa so kot Drugega registrirali ljudi, ki so jim bili geografsko (in telesno) zelo blizu, kulturno pa odmaknjeni. Razlika v zunanjosti je začela zgubljati pomen in poudarek je bil prestavljen na razlike v kulturi. Za takega Drugega so bili Balkanci toliko primernejši, ker so bili po svoji zunanjosti pogosto celo bolj »evropski« od svojih zahodnih sosedov. Prebivalci Balkana so tedaj slikovito in ekstravagantno predstavljali vse, kar so na Zahodu zavrgli generacijo ali dve nazaj. Julia Kristeva je utelešenje tega prepleta poimenovala »vznemirljiva tujost«, »drugost naše našosti«, nekaj, s čimer ne vemo, kako ravnati. Z drugimi besedami, prebivalci Balkana so predstavljali tisto, kar so Evropejci nekoč bili, pozneje pa jim to ni bilo več dovoljeno.

Vendar je tudi ta Drugi videl v prišlekih z Zahoda opice brez repov, ničvredne pse, prašiče in hudiče in še kaj.

Razlikovanje med seboj in Drugim, in med »Drugimi«, je nujno za razumevanje sveta. Identitete posameznika ali skupin namreč so vedno odnosne. To se pravi, da se posamezniki in skupine ljudi vedno prepoznavajo glede na svojo različnost od drugih: jaz nisem ne on/a ne oni; mi nismo oni. Francoski pesnik Arthur Rimbaud je v pismu Georgesu Izambardu to misel ubesedil takole: »Je est un autre« (»Jaz sem drugi«). Način, kako posamezniki in skupine definirajo »Drugega«, je potemtakem bistvenega pomena za to, kako ti posamezniki ali skupine ljudi definirajo sami sebe.

Ljudje najbolj cenimo tisto, po čemer se razlikujemo od drugih; tudi narodi poveličujejo tisto, po čemer se razlikujejo od drugih. Posebnosti ne le da porajajo narode, temveč so bistvene za njihov obstanek. Evropejci, denimo, so stoletja razlikovali med pripadniki »civilizirane družbe« na eni strani ter »primitivci«, »barbari« in »divjaki« na drugi.

Kakor so nekateri ljudje na Zahodu menili, da je na Vzhodu vse narobe, so bili tudi na Vzhodu ljudje, ki so menili, da je na Zahodu vse narobe. In za šoviniste ni nič nenavadnega, če Druge radi slikajo z živalskimi potezami.

Ja danes kaj drugače?

Pred leti sem na BBC videl dokumentarec o tako imenovanem Londonistanu. V njem je med drugim podatek, da v novejših prevodih Korana v angleščino besedo »neverec« prevajajo s kavr, to je nam znano kot džavr, to je pes. Skrajneži so bili, žal, vedno na vseh straneh. Problem nastane, ko se jim uspe predstaviti kot (za)govorniki večine.

Po drugi strani pa pravite, da je bil Balkan vedno prostor multikulturnosti in da ga je Evropa, ki se tako rada postavlja z njim, prenesla prav z Balkana, ki ga ima zdaj za simbol nestrpnosti.

V Osmanskem cesarstvu sta bili verska toleranca in multikulturnost ves čas način življenja. V tem smislu se je več stoletij razlikovalo od zahodne Evrope, ki verske tolerance in multikulturnosti ni dopuščala. Mislim, da ni pretirano reči, da se je zahodna Evropa učila prednosti verske tolerance in multikulturnosti večinoma prav od Osmanskega cesarstva. Seveda pa je verska tolerantnost, kakršno neguje Evropa danes, kvalitativno drugačna od osmanske, saj je utemeljena na individualnih pravicah državljanov. Imamo pa danes prav paradoksalno situacijo. Ko so se balkanski narodi nekdanjega Osmanskega cesarstva želeli modernizirati, so od zahodne Evrope prevzeli kot svoj ideal prav netolerantnost do verskih in kulturnih razlik. Če se evropskost Evrope danes utemeljuje na podobi, ki spominja na podobo Osmanskega cesarstva, se neevropskost Balkana utemeljuje na podobi, ki spominja na podobo zahodne Evrope nekoč.

Tudi veliko Slovencev se z vsemi štirimi upira, da bi bila Slovenija na Balkanu. Je ali ni?

Odgovor na to vprašanje je odvisen od definicije, kje je meja med Balkanskim polotokom in celinsko Evropo. Za določitev meje med polotokom in kontinentom je mogoče uporabiti geografske, politične, kulturne in še katere druge kriterije. Zato je teh definicij celo več kot tistih, ki jih postavljajo. Enciclopedia Britannica, denimo, navaja v svoji izdaji iz leta 1911 eno definicijo (po kateri je na primer Grčija balkanska država, Slovenija pa ne), v izdaji iz leta 1995 pa drugo (po kateri Grčija ni več uvrščena med balkanske države, Slovenija pa je).

Če nekdo po svojih kriterijih razmejitve postavi Slovenijo na eno ali drugo stran razmejitvene črte, se Slovenija zaradi tega ne premakne niti za milimeter. Sam zase sem tudi prepričan, da zaradi tega nisem nič drugačen. Zato se je pri tem treba vprašati, zakaj se veliko Slovencev tej možnosti tako silovito upira. Mar menijo, da se zaradi tega Slovenija dejansko premakne proti jugovzhodu, če jo kdo uvrsti med balkanske države? Ali da se premakne proti zahodu, če jo kdo uvrsti med srednjeevropske države? Ali, da se nemara zaradi tega oni sami spremenijo?

Pravzaprav so se vsemu balkanskemu upirali tudi sami Balkanci s posnemanjem zahoda, tako da so na primer mesta postala kopija ali celo karikatura zahodne Evrope. Zakaj so to počeli?

V bistvu je šlo za željo po emancipaciji, po razvoju in napredku. Ljudje so precej naivno menili, da je bil doseženi evropski razvoj zgolj stvar zunanjosti, videza. Skratka, da bodo dosegli stanje, ki so ga dosegli zahodnoevropski narodi, če bodo po zunanjosti spominjali nanje in iz svojih mest odstranili simbole zaostalosti in nerazvitosti. Namesto starih arhitekturnih spomenikov so začeli pospešeno graditi stavbe, ki so posnemale zahodnoevropsko arhitekturo. Tako so dosegli dvoje: ostali so brez zgodovine, utelešene v arhitekturnih spomenikih iz preteklosti, s pretiranim poudarjanjem podobnosti z zahodno Evropo pa se še dodatno prikrajšali za svojo specifičnost. Nauk te zgodbe – uporaben tudi za druge narode – je, da se narod lahko uspešno vključuje v evropsko družbo narodov le, če ohranja svoje posebnosti.

Ob priložnosti ste rekli, da ste imeli v rokah okrog tri tisoč knjig, ki govorijo o Balkanu. Kakšne vrste dela so to in kdo so najpogostejši avtorji?

Pravzaprav sem jih imel v rokah še več, kakšnih pet, šest tisoč. To so bila zelo različna dela, nastala izpod peres profesionalnih popotnikov, diplomatov, znanstvenikov, vojakov, turistov in številnih drugih. Nekatera med njimi so imela visoke ambicije, medtem ko so bila druga pripravljena, denimo, za goste, povabljene na »turško večerjo«, ki jo je angleški aristokratski par pripravil po vrnitvi s potovanja v Istanbul.

Glede na to, da je knjig, ki pišejo o Balkanskem polotoku in njegovih prebivalcih, zagotovo precej več kot 100.000, je število del, ki sem jih pregledal, razmeroma majhno. Sam upam, da se mi je kljub temu posrečilo najti dovolj reprezentativen del. Vsekakor pa si tega ne bi mogel privoščiti, če bi začel svojo raziskovalno kariero danes. Ob točkovnem sistemu, ki domneva, da raziskovalec objavi deset izvirnih znanstvenih člankov na leto, si takega luksuza nikakor ne bi mogel privoščiti.

Posebni zanimivosti vaše knjige sta objavi številnih citatov in razglednic. Kolikor vem, ste navdušen zbiralec razglednic in ste sodelovali tudi pri razstavi Slovenke v moderni. Kakšna strast je zbirateljstvo?

Draga. In vznemirljiva.