»Danes sem naredila doto svoji hčeri«

Razstava Nosile so se ko cesarica v Slovenskem etnografskem muzeju.

Objavljeno
22. februar 2013 17.55
Slovenija,Ljubljana,20.2.2013,Razstava Trzaskih nos v Sem-u. Foto:Mavric Pivk/Delo
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

Slovenski etnografski muzej bo letos praznoval devetdeset let samostojnega delovanja. Osrednji dogodek bo v začetku maja, ko bodo odprli razstavo,­ namenjeno vratom. V praznično leto pa uvaja gostujoča­ ­razstava o praznični noši tržaških Slovenk Nosile so se ko cesarica,­ ki jo je pripravila Marta Košuta s Kontovela pri Trstu.

Upokojena učiteljica ročnih del Marta Košuta je odlična poznavalka tržaške noše, še posebej njenega najbolj izvirnega elementa – vezenine. Na to temo je izdala več knjig, poleg tega pa z etnologinjo Marijo Makarovič še knjigo življenjskih pripovedi iz Škednja pri Trstu Ena duša in ena pamet.

Pri delu izhaja iz zavedanja, kako pomembno vlogo ima noša v zavesti tržaških Slovencev. Pravi, da je, tako kot večina deklet, prvo nošo dobila pri štirinajstih letih in že takrat so jo najbolj zanimale vezenine. Ugotav­lja, da so elementi­ vezenin indoevropskega izvora, vsaka vezenina pa ima tudi osebni in ­krajevni značaj.

Ker se je zavedala, kaj noša pomeni ljudem (v marsikateri rodbini je to družinski zaklad, ki ga je treba hraniti s skrbjo in ljubeznijo), je organizirala tečaje, na katerih je vsaka udeleženka naredila svojo nošo, repliko na podlagi starih oblačil, tako rekoč novi original.

Za to je treba poleg znanja krojenja poznati zgodovino, socialne razmere, tradicijo in estetiko ljudi, ki so se v te »narodne noše« oblačili. Poseben problem je bilo iskanje naravnih materialov, iz katerih mora biti noša narejena. Zato so bili tečaji dolgi, za posameznice zaradi dragega materiala tudi dragi­ (obleka­ lahko stane tudi tisoč evrov), a zadoščenje ji pomenijo besede ene od tečajnic: »Danes sem naredila doto svoji hčeri!«

Noša in sloj

»Tržaški Slovenci imamo poseben odnos do svojega tradicionalnega oblačila,« je povedala Marta Košuta.­ »Do konca 17. stoletja je bil Trst majhno obmorsko mesto tri tisoč duš, obdano s slovenskim življem, večinoma poljedelci in živinorejci, za katere je bila takrat določena obleka, tako rekoč uniforma, ki jih je ločevala od ostalih družbenih slojev.

Krojena je morala biti po strogih predpisih in s preprostimi tkaninami, ljudje pa so kljub vsemu znali izraziti svoj okus in ustvarili to, kar danes pojmujemo kot ljudsko nošo. Naša navezanost nanjo izhaja iz dejstva, da na tem etnično mešanem ozemlju ni tradicionalnih oblačil, ki bi označevala druge narodne skupnosti. Meščani so bili v glavnem obrtniki in praviloma oblečeni v cehovske kroje.«

O pomenu noše v svojem okolju je za Primorski dnevnik povedala: »Naše noše so obleke za razne priložnosti. Ne oblačimo jih samo za Kraško ohcet, temveč tudi ob odkritju spomenikov, raznih manifestacijah in procesijah. Če se udeležiš na primer procesije v Križu, ti zastane dih: kolikšno bogastvo, kakšne vezenine! To je noša, s katero smo sprejeli kraljico Nur iz Jordanije in papeža: ko je Janez Pavel II. obiskal Trst, ga je na Velikem trgu pričakalo 150 noš.«

Slovenske ženske v Trstu so krojile svoje obleke po alpskem modelu, to je kroj s širokim krilom, prišitim na životec. Pod krilom so oblačile široko srajco, opleče, »ki ohranja vse elemente tradicionalne izdelave s predpisanimi vezeninskimi okrasi«. V Trstu je bilo tako oblačilo znano pod imenom manderjera.

Marta Košuta ugotavlja, da dva bistvena elementa noše, naramna ruta in peča, okrašeni z imenitno vezenino in dragoceno klekljano čipko, ostajata ves čas nespremenjeni. »Po tradiciji naj bi lastnice nošo izdelale same, predvsem pa naj bi same oblikovale vezenino, saj so bile rute ponos vsake ženske in bistvo noše. Bogata primorska etnična vezenina je z motivi in simboli sporočala okolju čustveno hrepenenje lastnice in njene tihe upe za življenje.« Na razstavi, ki bo odprta do marca, je na ogled dvanajst starih in novih oblek, narejenih na natečajih, simbolično je dodan tudi primerek moške noše.