Tiskane izdaje
Kaj je kultura, kaj je umetnost in kako ju tržiti, ne da bi se vulgariziral njun osnovni namen, so temeljna vprašanja knjige Dušana Hedla Podjetništvo v kulturi, ki je izšla pri mariborskem Subkulturnem azilu v zbirki Frontier.
Kaj vas je spodbudilo k pisanju
Takrat se še nisem zavedal, kako inovativni smo bili, kajti vse to smo počeli neodvisno, brez državnih sredstev, in se nismo zavedali, kakšno podporo imajo ljubljanske alternativne institucije, katerim smo močno konkurirali.
Bili smo prvi podjetniki v kulturi, samostojni, nelegalni, neprijavljeni, neobdavčeni in divji, brez predhodnega podjetniškega znanja. Toda nastal je preobrat. V devetdesetih smo ugotovili, da smo s prakso pridobili toliko znanja, da nam javne institucije, to je državno podprte institucije in njihovi kadri, niso mogle več konkurirati.
Vendar ste tudi sami vodili državno ustanovo.
Konec osemdesetih sem začel pisati za mariborski Večer, zavzemal sem se za podjetniško izobražene kulturnike in kulturno-umetniško izobražene poslovneže ali menedžerje. Potem sem postal direktor državnega radia [ Mariborski radio Študent je bil sponzoriran s strani študentske organizacije] . Kasneje sem v javnem zavodu MKC Maribor izvajal mnoge znane glasbene programe. Skozi to delovanje sem dojel, da s(m)o se izvajalci kulturnih programov in predvsem umetniki srečevali z nerazumevanjem institucij.
So nastajali kratki stiki?
Sam bi to imenoval trk zasebne iniciative in državnih institucij. Premnogi predlogi umetnikov niso bili izpeljani zaradi nefleksibilnosti javnih institucij, zatiranja zasebne pobude in s tem nelegalnega omejevanja konkurence na kulturnem trgu, uzurpiranja javnih institucij s strani oseb, ki so trenutno v njem zaposlene (ponavadi tam bivakirajo za vedno), zaradi zakonodaje, ki daje potuho zaposlenim v javnem sektorju, zaradi vsesplošne netolerantnosti, strahu pred uspehom drugega, neartikuliranosti umetnikov in nosilcev novih predlogov, zaradi pomanjkljive komunikacije in izredno šibke in neučinkovite realizacije umetniških ali kulturnih projektov.
Hitro mi je bilo jasno, da je za vse krivo pomanjkljivo podjetniško znanje pri vseh deležnikih: kulturnikih, umetnikih in drugih. To je odličen teren za tiste, ki si želijo izkoristiti razmere za napeljevanje finančnih tokov na svoj mlin.
Deli knjige so nastajali v daljšem obdobju.
Teksti v knjigi so iz obdobja mojega študija na fakulteti za menedžment, kjer sem diplomiral iz podjetništva v kulturi na primeru Mestne občine Maribor od leta 2006 do 2008. Je zbirka tekstov za razgibavanje možganskih mišic v smeri spreminjanja mišljenja o podjetništvu v kulturi. To je med kulturniki in umetniki osovražena tema.
Med menedžerji pa umetniki veljajo za butalce. Uvajanje te teme v javni govor se je pokazalo kot moje poslanstvo, saj sem bil navajen trdega boja z javnostjo še iz časa začetkov glasbene skupine Center za dehumanizacijo, s katero smo orali ledino sodobne umetnosti v Mariboru in okolici.
Podjetništvo v kulturi je lahko nastalo samo v Mariboru, kjer lahko vidimo kruto realno sliko Slovenije, primitivno uzurpiranje javnih sredstev in nedelo v javnih zavodih.
Je knjiga Podjetništvo v kulturi uporaben priročnik za vse, ki se ukvarjajo s podjetništvom v kulturi?
Knjiga ni uporabna kot priročnik. Je začetek radikalnejše razprave, ki bi se morala dogoditi že konec osemdesetih. Je prvi korak k spreminjanju splošno uveljavljenega mišljenja o podjetništvu v povezavi s kulturo. Prinesla bo dokončno ločevanje med menedžmentom v kulturi in umetniki.
Jasno, da sem na strani umetnikov, vendar se morajo ti marsičesa naučiti, če bi si želeli utrditi družbeni status. Knjigo vidim kot temelj za vzpostavitev podjetništva v kulturi in odstiranje novega zornega kota, katerega pomen je veliko širši od uspeha posameznega umetnika ali umetniškega projekta. Novi zorni kot, če se bo prijel, bo imel neposredne učinke v gospodarstvu, saj le malo menedžerjev doživljam kot kulturne. Bi pa z večjo razgledanostjo lahko bolje delali, kakovostneje služili oziroma povečevali bogastvo podjetja in posameznikov.
Torej bi umetniki vendarle potrebovali nekakšen priročnik?
Verjetno res. Potrebovali bi priročnik o tem, kako se obnašati v novih razmerah, da bo njihova umetnost čim bolj učinkovito predstavljena in da bo zadala želene učinke okolju in ustvarjalcu. Sam sem se učil na svojih napakah in se še vedno. Je pa nekaj, pri čemer ti znanje nič ne pomaga. Menedžer v kulturi ima v Sloveniji izredno težko nalogo, saj je na neki način prepovedan, zatajen, zatiran in dampinško napadan s strani javnih zavodov, kar je podrobno razloženo v knjigi.
Priročnik bi moral biti napisan tudi za menedžerje v gospodarstvu, saj je njihova kulturna in umetniška razgledanost pred kolegi iz multinacionalk in drugih mednarodnih okolij porazna. Če imata menedžerja iz različnih kultur kakšno podobno kulturno izkušnjo, na primer iz popularne kulture, bosta veliko lažje premagovala medkulturne razlike. V Sloveniji je tako, da tuji menedžerji zgolj premagujejo naše na vseh področjih. Priročniki so vsekakor potrebni. Zdaj moram najti samo še način financiranja, naročnika ...
Kaj je po vašem najbolj narobe v slovenski kulturi?
V kulturni politiki je narobe vse, naša umetnost pa je povprečna. Kulturno politiko bi bilo treba postaviti na točko nič, da ne rečem 'resetirati'. Je zaprt sistem, v katerem so si nekateri rezervirali seske pri državnih jaslih. Niti 'rezervnega sklada za razvoj' niso dopustili, kajti če bi se razvili novi nekontrolirani subjekti, bi jih lahko ti ogrozili.
Rekel bi, da to ni razvoj, temveč že dolgo zastoj, kar je zelo nevarno za državo. Zakaj na primer v tako majhni državi potrebujemo več kot pet, šest javnih zavodov v kulturi? Potrebujemo univerzitetno knjižnico, SNG, filmsko produkcijo, Narodno galerijo, še kako moderno galerijo, vse ostalo bi bilo veliko učinkoviteje organizirano v zasebnem sektorju.
Kje so po vašem največje priložnosti podjetništva v slovenski kulturi?
Če govorimo o priložnostih, verjetno mislite zaslužek. Priložnosti so na vseh področjih. Seveda najprej v popularni glasbi, ki zdaj ni prepuščena trgu, saj vanjo nelojalno posegajo javni zavodi, kar je absurd in izredno slab zgled mladim generacijam, ki jim ga dajemo že več kot dvajset let. Mladi vidijo dobesedno kriminalizirano jemanje javnih sredstev za prirejanje koncertov popularne glasbe in si mislijo: aha, tako se krade državni denar.
V gledališču, na primer, so na premierah še vedno najboljši sedeži zastonj rezervirani za politike in veljake, namesto da bi se jim zaračunalo trojno, desetkratno ceno za boljši sedež. Tako bi se lahko postavljali z boljšim sedežem kot simbolom uspeha. V filmu je veliko odprtih možnosti.
Maloprodaja knjig je po mojem še vedno lahko priložnost za manjša podjetja. V sodobnih tehnologijah, povezanih z umetnostjo, je prav tako veliko priložnosti. Najprej pa se mora vzpostaviti trg na vseh področjih, predvsem se moramo naučiti, da je umetnost treba plačati. To je še ena velika napaka kulturne politike, ki poveličuje lažno dostopnost kulture in ne umetnosti.
Ali je sploh spodobno vprašanje, da se umetnost trži?
Ne razumem vprašanja. Saj se je vsa umetnost vedno tržila. Umetniki si želijo prodati svoje izdelke, dobiti honorarje za svoja dela. V Sloveniji so ti pojmi malo pomešani, saj so se Slovenci podzavestno postavili v vlogo podrejenega. Umetnik ni nujno tisti, ki prosi, ampak lahko zavzame tudi vlogo nadrejenega.
Prava umetnost vedno teži k moči. Zato slovenski umetniki na tujem tržišču slabše uspevajo, se ne znajdejo, pa lahko za promocijo namenite milijone. Podpreti je treba tiste, ki so se sami izkazali na terenu. Ravno zaradi mišljenja, da umetnost ni tržna, se nam podirajo vsi sistemi v državi, saj se z umetnostjo srečajo odraščajoči, jih najbolj zadeva in vpliva nanje.
