Tiskane izdaje
Mirovni inštitut (MI), kjer se raziskovalna humanistična dejavnost prepleta s političnim aktivizmom, letos praznuje dvajset let. »Inštitut so ustanoviteljice in ustanovitelji videli kot nujno nadaljevanje izkušenj postsocialistične civilne družbe in njenih bojev,« se začetkov in zasnove delovanja te institucije spominja Lev Kreft, njen sedanji direktor.
Kreft tudi poudarja, da je bila naloga inštituta »že prvi dan preprečevanje vojne in nasploh mirovna politika, ki je novoustanovljena Republika Slovenija z uradno vlado ni več mogla uspešno nadaljevati, pač pa je to lahko počela neodvisna zasebna ustanova«. Po izbruhu vojne je MI uvedel »vojne« študije in protivojno delovanje. V tem času je imel tudi pomembno mednarodno politično vlogo, pojasnjuje Lev Kreft.
Vidna je bila tudi njegova opredelitev proti članstvu Slovenije v Natu. V tem obdobju je MI pod okrilje sprejel preostanek dejavnosti Zavoda za odprto družbo. »Zato je od začetka novega tisočletja tudi historiat Zavoda za odprto družbo treba šteti za del zgodbe in zgodovine MI.«
V teh desetletjih se je MI sistematično osredotočal na marginalne in spregledane teme ter posledično na manjšine, ki so
v Sloveniji doživljale takšne in drugačne krivice. »Inštitut se načrtno ukvarja z vsem, česar na področjih politik, medijev, spola, kulture in človekovih pravic ne počnejo drugi, bodisi ker gre za nekaj nevidnega (in to je vedno konstruirano kot nevidno) bodisi za nekaj nepriporočljivega, s čimer si zlasti javni zavodi ne bi želeli mazati rok,« Kreft natančneje opredeljuje poslanstvo in usmeritev inštituta.
Značilen primer je po njegovem problematika izbrisanih, s katero so se ukvarjali več kot deset let, torej že tedaj, ko se s tem ni ukvarjal nihče. »Za tovrstno raziskovalno in aktivistično delo v Republiki Sloveniji nismo prejeli niti evra, najmanj pa od levosredinske vlade, ki zdaj odhaja – čeprav je naše raziskovalno in aktivistično delo dejansko omogočilo sprejemanje, še vedno pa podpira tudi izvajanje rešitve. Morda tudi zato, ker smo posebej zoprni neoliberalni sredini, od letos skoraj nimamo pomembnejših projektov, ki bi jih financirala država. Še vedno smo torej preveč neodvisni,« dodaja.
Poleg izbrisanih se je MI ukvarjal tudi z romsko politiko, politiko spolov – vključno z družinskim zakonikom. Ne gre spregledati aktivizma na področju avtorskih pravic v novih medijih predvsem z vidika dostopnosti javne vednosti in umetnosti pa raziskovanja in predloga politik pomoči na domu, MI je vpleten tudi v gibanje na področju zaposlovanja migrantov, pri azilni politiki in podobno.
Raziskovalni projekti inštituta so logični podaljšek dobili v založniški dejavnosti. Kreft poudarja, da ta dela povečini uvajajo nove teme, novo metodologijo in novo radikalnost. »Zbirk je več, seveda, in tudi izredne izdaje si privoščimo, kadar se pojavi potreba – tako sta denimo Slon in sadež svoj prvi plošček izdala pri nas. Redno izhaja tudi Medijska preža, prostor za kritično samorefleksijo medijskega prostora.«
K temu je treba prišteti še avtonomno dejavnost Delavsko-punkerske univerze, ki že dobrih štirinajst let prinaša predavanja in teme, ki so navadno izrinjeni iz akademskega univerzuma.
