Jubilej slavljenca je obenem svojevrstna in pomenljiva obletnica sodobne slovenske arhitekture. Arhitektova osemdesetletnica sovpada s petdesetletnico neustavljivega, prepričljivega in zmagovitega prodora nove generacije slovenskih arhitektov.
V takratni odlični ljubljanski šoli za arhitekturo izoblikovanih samosvojih avtorskih osebnosti, ki so praviloma posegale po najvišjih priznanjih na zveznih jugoslovanskih anonimnih natečajih za čedalje pomembnejše arhitekturne in urbanistične naloge.
V sodobno in novo pa tudi neznano in (celo) utopično zazrta samonikla iskanja so preusmerila in mednarodno uveljavila arhitekturo nekdanje skupne države in jo največkrat oplemenitila s simbolnimi in duhovnimi vrednotami ter z oblikovno izrazitostjo in prepoznavnostjo.
Med najboljšimi in najbolj uspešnimi ustvarjalci te »natečajne generacije«, kakor so jo poimenovali arhitekturni kritiki in teoretiki, je posebej izstopal prav arhitekt Jurij Princes.
S poetično tankočutnostjo in občutljivostjo, prirojenim vezilom rodnega Krasa, se je v zahtevni konkurenci že na začetku samostojnega ustvarjanja uveljavil z zmagovitim natečajnim projektom kulturnega središča v Skopju.
Pregled slavljenčevega dela, ki je sledilo, je osupljiv in za domačo, slovensko arhitekturno sceno preprosto neverjeten. V ožjem izboru pomembnejših projektov, ki jih je izdelal s kolegi skupine Studio 7 in v Biroju 71, je kar 140 del, med njimi petdeset uresničenih doma in v svetu. Trideset je prvonagrajenih projektov na slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih natečajih. Skupna površina zgrajenih stavb dosega vrtoglav poldrugi milijon kvadratnih metrov, kar je in ostaja v slovenski arhitekturni praksi daleč nepreseženo.
Izjemen talent, osupljivo znanje, brezpogojna, polna predanost ter resnost in odgovornost graditelja so mu že zdavnaj, bolj kot kateremu drugemu slovenskemu arhitektu, odprli vrata v svet. Jurij Princes zna združiti funkcionalnost, do kraja izpiljeno doktrino poznega modernizma, z nezadržanim, iskrenim in polnim občutenjem arhitekture; s sporočilnostjo njenih pomenov, prostorov in oblik.
Tudi po obsegu največji in po funkcijskem ustroju najbolj zapleteni stavbni kompleksi postanejo v njegovi imaginaciji in interpretaciji enostavni in prijazni, čitljivi in vabljivi. V njih je ves tehnični, programski ter funkcionalni apendiks nujna, a nevsiljiva, v arhitekturno doživetje in sporočilnost neopazno vgrajena dimenzija.
Dragi Jurij. Radostno praznujemo tvoj jubilej in tvojo arhitekturo. Z željo in v prepričanju, da boš še naprej enako žlahtno užival v čarobnih trenutkih, ko se v ustvarjalni tišini ujameta misel in poteza.