Tiskane izdaje
Za arhitekturna dela so razpisi in nagrade, pri kiparjih pa se zatika. V Sloveniji imamo ravno do kiparstva najbolj mačehovski odnos.
Takšni so bili poudarki pogovora v okviru projekta Javno kiparstvo: Slovenski trg, Kranj, na katerem so sodelovali kiparji Dušan Tršar, Jernej Mali in Zoran Srdić Janežič, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež in konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Kranju Nika Leben.
»Spomeniki in obeležja so bili narejeni predvsem kot slavilni aparat, v času osamosvojitve države pa so dobili pravi pomen. Toda zdaj bi jih morali na novo opredeliti. Do dogajanja v prostoru si jemljem distanco in po mojem je pogled na Slovenski trg strašljiv. Simbolizira dobo, ko je bilo vse 'fajn', pri čemer se dobro ve, da ni bilo in tudi zdaj ni vse 'fajn',« pravi Jernej Mali.
»Razen dveh zagrenjenih so bili odzivi na našo umetniško akcijo 15. oktobra pozitivni. Hoteli smo opozoriti, kako so kipi lahko odveč zaradi občasnega postavljanja stojnic, odra, drsališča na tem trgu, pa tudi na zavedanje posameznika o pomembnosti kulturnih vrednot, o katerih se ob krajah in vandalizmu sprašujemo, ali jih še imamo. Številni mimoidoči so me v maski dojeli bodisi kot dedka Mraza bodisi kot Supermana,« je izkušnjo ob umetniški akciji opisal Zoran Srdić Janežič.
Dušan Tršar, nagrajenec Prešernovega sklada in dvajset let profesor na akademiji, je po drugi strani prepričan, da se Slovenci po osamosvojitvi ne znamo obnašati do svojega jaza in da je v Sloveniji nastal prazen prostor. »Slovenski kiparji smo tudi nekoč delali likovno dobre kipe,« je poudaril, v nadaljevanju pa skrušeno priznal, da livarji zaslužijo mnogo več od snovalcev kipov.
Sogovorniki pozdravljajo predlog nekdanje ministrice za kulturo Majde Širca, da bi podobno kot v tujini tudi v Sloveniji ob investicijskih projektih določen odstotek namenili umetniškim delom. »Kranj bi z novimi postavitvami lahko veliko pridobil. Vendar pri tem ne gre čakati na zakonske podlage in občinske odloke. Treba je le na pravi način pristopiti k ljudem, ki ta posluh imajo,« se je s kiparji strinjal tudi vodja galerije Marko Arnež.
Umetnostna zgodovinarka Nika Leben pa je spomnila, kako je Kranj pred petdesetimi leti v času gospodarskega vzpona na območju sedanjega Slovenskega trga izgubil vso historično arhitekturo, razen poslopja Gimnazije Kranj. »Namesto nje smo dobili arhitekturo Edvarda Ravnikarja in trg, urejen po načrtu arhitekta Marijana Tepine, z bronastimi skulpturami in reliefom. S tlakovanjem po zadnji prenovi je trg, ki je razglašen za kulturni spomenik, izgubil izvirno podobo.«
Naročilo za spomenik revolucije je kipar Lojze Dolinar prejel leta 1959, odkrili so ga leta 1961. Sestavljajo ga kip Revolucije (ženska figura na visokem podstavku kot simbol revolucionarnega poleta), relief Začetek vstaje, kiparska kompozicija s tremi figurami, Delavska stavka (stavka kranjskih tekstilnih delavcev leta 1936) in kompozicija Narodnoosvobodilni boj z dvema figurama, ki ponazarjata napad na sovražnikov bunker.
