Tiskane izdaje
Pri Agenciji Baribal je izšla okrog 130 strani obsežna knjiga Križniki v Sloveniji. Križniški red je izdajatelj, večino besedil pa podpisujeta prior križnikov v Sloveniji p. Janko Štampar in s. Jožefa Ogulin. Delo lahko razumemo kot vodnik o križnikih na Slovenskem, saj poleg
v zgodovino in delovanje reda v Sloveniji popelje tudi v kraja, kjer je (bilo) njihovo delovanje najbolj razširjeno in opazno.
To sta Prlekija in Bela krajina. Danes je v Sloveniji samo še pet duhovnikov.
Nemški viteški red, kakor so se križniki tudi imenovali (uradno bratje nemške hiše sv. Marije
v Jeruzalemu), je poleg templarjev in ivanovcev (malteški viteški red) eden od treh velikih viteških redov in časov križarskih vojn
v 12. in 13. stoletju. Njegov nastanek sega v čas tretje križarske vojne, v leto 1190, ko so meščani Bremna in Lübecka v Jeruzalemu ustanovili bratovščino, ki naj bi v poljski bolnišnici Matere božje pomagala obolelim romarjem in ranjenim križarjem. Iz te karitativne bratovščine je nastal viteški red, ki ga je v začetku leta 1199 potrdil papež Inocent III. Leta 1205 mu je podelil tudi redovno oblačilo –
habit, bel plašč s črnim križem, po katerem se imenujejo križniški viteški red, križevniški red, križevniki, križniki ali kar nemški viteški red.
Težki časi in razpad
Laiški je red ostal do konca prve svetovne vojne, ko po vseh spremembah kot vitezi niso videli prihodnosti. Vizitator Sv. stolice, kapucin p. Hilarin Felder, je za red napisal nova pravila, ki so jih sprejeli leta 1929, in postal je duhovniški oziroma kleriški. Še več zmede je povzročila druga svetovna vojna, ko je nacizem odpravil avstrijsko provinco, po vojni je bila ukinjena še največja in najmočnejša češka, premoženje pa zaplenjeno. Redovniki in sestre so odšli predvsem v Nemčijo, kjer so, tako kot v Avstriji, provinco obnovili. Na njihovi spletni strani je mogoče prebrati, da so zdaj člani reda duhovniki, bratje laiki in familiarji ter sestre. Predstojnik reda se imenuje veliki mojster (Supremus Magister). Red je razdeljen na province, predstojnik province je prior. Zdaj ima red štiri province: Avstrija, Italija, Slovenija, Nemčija, provinci na Češkem in Slovaškem še nastajata.
V Slovenijo so prvi križniki prišli kmalu po nastanku reda in so od vseh viteških redov imeli največ postojank. Že leta 1198 jim je Friderik Ptujski podaril župnijo Velika Nedelja in posestva na ozemlju, ki ga je iztrgal Madžarom. Zaradi karitativne in obrambne dejavnosti so dobivali v dar vse več zemlje in tudi sami so jo kupovali, tako da je nastala bogata in močna križniška komenda
s središčem v gradu ob Cerkvi sv. Trojice v Veliki Nedelji. Danes so križniške župnije na Štajerskem Ormož, Središče ob Dravi, Velika Nedelja, Sveti Miklavž pri Ormožu in Muretinci.
Križniki so prišli v Ljubljano že pred letom 1228 na povabilo prvega lastnika ljubljanskega gospodstva Bernarda Spanheima, ki jim je ozemlje dodelil zunaj mestnega obzidja, današnje Križanke. Križniki so na Slovenskem verjetno prvi skrbeli za reveže, bolnike, obrambo dežele in izobrazbo ljudi, saj sta leta 1282 prvič omenjena špital za bolne in šola za vzgojo revnih otrok. V okolici Ljubljane, na Dolenjskem in v Beli krajini so si pridobili veliko posesti in imeli velik ugled.
Drugi najmočnejši križniški »otok« v Sloveniji je danes Bela krajina, kjer so križniške župnije Črnomelj, Metlika, Semič, Podzemelj in Vinica, vendar jih zaradi pomanjkanja duhovnikov večinoma ne vodijo križniki. Metliško marko je nemški viteški red pridobil leta 1268, ko mu je vojvoda Ulrih III. Spanheimski poklonil župnijo Črnomelj
z vsemi podružnicami, iz katerih so pozneje nastale samostojne župnije. Čeprav je Bela krajina formalno spadala pod jurisdikcijo oglejskega patriarhata oziroma goriško nadškofijo do jožefinskih reform ob koncu 18. stoletja, so vso cerkveno organizacijo imeli
v rokah križniki.
Slovenska provinca se je osamosvojila leta 1917. Do druge svetovne vojne so vodili bolnišnico v Ormožu, Dom za onemogle v Muretincih pri Ptuju in v Metliki, Dom za vajence v Ljubljani in dijaški konvikt v Križankah, skrbeli so tudi za dušno pastirstvo v devetih župnijah. Med drugo svetovno vojno so Nemci pregnali vse redovnike
s Štajerske in zaplenili premoženje. Na spletni strani je mogoče prebrati, da so med vojno štirje patri umrli mučeniške smrti, po končani vojni je v zaporih umrl prior p. Valerijan Učak, neznano kje pa dva klerika in dva brata laika, red je izgubil polovico članov in vse premoženje, ostala so samo župnišča in nekaj zemlje.
V dolgi zgodovini so križniki zapustili tudi bogato kulturno dediščino, po kateri popelje drugi del knjige Križniki v Sloveniji.
Cerkev sv. Trojice v Veliki Nedelji s kipom Janeza Nepomuka iz leta 1744 Foto
