Manj načelnega zavzemanja za slovenščino in več akcije

Prav danes naj bi državni zbor potrdil dokument o jeziku, ki je nastajal dobri dve leti. Gre za Predlog resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018. Z njim se je ukvarjalo več strokovnih komisij, nazadnje v sestavi dr. Janez Dular, dr. Marko Snoj, dr. Marko Jesenšek, Marta Kocjan Barle in dr. Kozma Ahačič, ki je tudi njen predsednik. Z vprašanji smo se torej obrnili nanj.


Osnutek ima za sabo kar precej naporno dveletno zgodovino. Zamenjalo se je nekaj ministrov in komisij, a od februarja letos je vendarle pripravljen, opravljena je tudi javna razprava. Kdaj bo resolucija začela veljati?

V petek bo v parlamentu zaključna razprava, in če bo vse prav, bo v ponedeljek sprejeta (pogovarjala sva se v torek, 9. julija – op. P. K.). Kolikor vem, stranke našemu dokumentu načeloma ne nasprotujejo, vprašanje je le, kako bo z amandmaji.

Resolucija, ki zamuja dve leti, je opremljena z letnico 2014–2018. Čez pet let naj bi torej sledila nova. Ali se okoliščine, ki določajo jezikovno politiko, res tako hitro spreminjajo?

Resolucija, ki smo jo pripravili, ne obsega vsega, kar bi bilo glede na jezikovno situacijo potrebno na dolgi rok. Fokusirana je na probleme, ki bi jih bilo treba poudariti v naslednjem petletnem obdobju.

Na primer?

Velika vsota denarja je denimo predvidena za spodbujanje in ohranjanje rabe slovenščine na ravni visokega šolstva, prav tako je predviden precejšen dodaten denar za jezikovne priročnike in razvoj jezikovnih tehnologij. Seveda pa je vprašanje, ali bo ta denar – celotna resolucija dosega približno 22 milijonov evrov – tudi zares zagotovljen. Pomembni so tudi predvideni organizacijski premiki, ki jih predvideva resolucija in številni na videz majhni ukrepi.

Toda ali je sprejemanje novih resolucij o jeziku na pet let res ustrezen ritem?

Seveda. Dobro je imeti neko dolgoročnejšo strategijo, ampak jezikovna situacija se spreminja tako rekoč vsako leto, zato je treba imeti tudi kratkoročne načrte. Je pa res, da Slovenci za zdaj nimamo tovrstne kondicije, zato se, kakor kažejo izkušnje iz priprave dosedanjih dveh, te zadeve predolgo vlečejo.

Prva strokovna komisija, ki je začela delovati spomladi 2011, vodil jo je dr. Marko Stabej, je predlog pripravila, potem pa prenehala z delom. Čez približno pol leta je nadaljnja opravila v zvezi z resolucijo prevzela vaša komisija. Zakaj je prišlo do zamenjave?

Prvemu osnutku je sledila javna razprava in izrečenih je bilo veliko raznovrstnih pripomb. Zato je bila konec maja 2012 ustanovljena projektna skupina za uskladitev dokončnega besedila. Sestala se je le enkrat, potem je bilo njeno delo v skladu z vsesplošnim krčenjem zaustavljeno in prenešeno na Strokovno komisijo za slovenski jezik, ki je imela prej popolnoma drugačne naloge.

To je vaša komisija?

Da. To delo nas je doletelo, bili smo tudi pod hudim časovnim pritiskom, a uspeli smo ga opraviti v dveh mesecih in pol. Rezultat je bistveno prenovljeno in dopolnjeno besedilo, seveda na osnovi javne razprave.

Ali gre za bistvene vsebinske razlike?

Ne. Osnovni koncept je ostal, ker je dober, poskusili pa smo ustvariti besedilo, ki bi po eni strani čim bolje odražalo potrebe slovenske jezikovne skupnosti, po drugi pa čim bolje zajelo odmeve iz javne razprave.

Prvotni osnutek, torej tisti, ki ga je pripravila Stabejeva komisija, je bila deležen očitkov, da resolucija poudarja zgolj komunikacijsko vlogo slovenščine, zanemarja pa njeno nacionalno simbolično in identifikacijsko vlogo. Te očitke ste zagotovo upoštevali?

Vse očitke smo vzeli na znanje in besedilo tudi ustrezno dopolnili. Seveda pa je tako, da kritična javnost najbolje opazi in tudi najraje komentira idejno ali ideološko razsežnost resolucij, spregleduje pa bistven namen takšnega dokumenta, namreč konkreten načrt, kaj bi bilo treba narediti, kako to organizirati in kako to financirati.

Rahlo »ideološko« je najbrž tudi moje branje opredelitve Jezikovnopolitične vizije, tako se glasi četrto poglavje iz Uvoda v resolucijo, kjer ste zapisali, da je »osrednji cilj slovenske jezikovne politike oblikovanje skupnosti samostojnih govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini, zadostnim znanjem drugih jezikov, z ustrezno stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti«. Ali je tukaj osrednji položaj slovenščine, kakor ga veleva ustava, dovolj poudarjen? Je slovenščina dovolj varna?

Seveda, že v naslednjem odstavku je prav to izrecno poudarjeno. Resolucija na splošni ravni seveda ne bo rešila ničesar, bo pa pozitivno prispevala k poti, po kateri bi moral slovenski jezik. Ustvarjamo in soustvarjamo ga ljudje sami, resolucija pa kaže smer.

No, zagotovo takšna resolucija bistveno poseže v razmerje med dvema osnovnima doktrinama, če malo poenostavim: po eni jezika ni potrebno normirati oziroma je primerno vanj posegati čim manj, po drugi pa je normiranje inštrument ohranjanja in razvoja jezika.

To nasprotje je bilo med snovanjem resolucije ves čas močno prisotno in močno upam, da smo uspeli najti razumen kompromis. Sicer pa kot predsednik komisije pri dokončnem besedilu nisem imel zadnje besede.

Kako to mislite?

Besedilo je bilo, tik preden je bilo sprejeto na vladi, v medresorskem usklajevanju dodatno popravljeno. To delo je prevzela Služba za slovenski jezik, ki je mimo naše komisije vnesla v besedilo večji del pripomb, ki jih je dal zasebni zavod Trojína. Žal teh pripomb zato ni mogel nihče predebatirati. Nerodnost, ki se je zato pripetila z izključitvijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot institucije, ki tradicionalno bdi nad izdajanjem slovenskega pravopisa, je bilo tako treba reševati z amandmaji v Državnem zboru.

Omenjeni zasebni zavod, ki se ukvarja z uporabno slovenistiko, je zadnje čase v javnosti na vaš Inštitut večkrat naslovil očitke, da je ta nesposoben odreagirati na izzive sodobnega jezikoslovja in aktualne jezikovne situacije.

Ravno Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je tista slovenska inštitucija, kjer je znanja o slovaropisju največ. S propagandno akcijo nekaterih posameznikov po različnih medijih se tega dejstva ne da spremeniti.

Trije raziskovalci so v okviru zavoda Trojína pripravili tudi predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika v spletni obliki. Pri tem slovarju naj bi sodeloval tudi vaš Inštitut, kar je najbrž logično, glede na to, da je ena njegovih temeljnih nalog slovaropisje. Je kakšen problem?

Na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, v okviru katerega deluje naš Inštitut, smo takšnih in podobnih predlogov vajeni. Jemljemo jih predvsem kot željo, da neka manjša inštitucija vzpostavi določeno sodelovanje z našo kot eno največjih slovenskih. S predlagatelji se poznamo in se z njimi pogovarjamo. Če se nam bo uspelo dogovoriti, bomo skupaj zasnovali nov slovar, za katerega pa bo seveda koncept narejen na novo pod našim vodstvom. Če se nam ne bo uspelo dogovoriti, bomo doma ali v tujini poiskali kakega drugega partnerja za področje jezikovnih tehnologij.

Vrniva se k resoluciji. Predvideva dva akcijska načrta, enega za jezikovno izobraževanje, drugega za jezikovno opremljenost. Kar se tiče izobraževanja, ste v resolucijo zapisali, da si sedanja zasnova jezikovnega pouka »kot temeljni cilj zastavlja funkcionalno zmožnost sporazumevanja«, vaša resolucija pa predlaga »nov koncept izobraževanja slovenščine kot prvega jezika«. Za kaj gre?

V jezikovno politiko sem vstopil prav z organizacijo javnega pisma o tej problematiki. Lahko vam z veseljem zaupam, da so prvi popravki učnega načrta za slovenščino na osnovnošolski ravni že nared. S tem prvim korakom in z besedilom v resoluciji je začrtana pot, ki bo omogočala večjo jezikovno samozavest in večje jezikovno znanje.

V katero smer gredo popravki?

Gre za vrsto manjših poudarkov, na primer za povezovanje učenja tujih jezikov in slovenščine, za boljše obvladovanje univerzalnega slovničnega sistema, za usmerjenost v nove medije, ki so spremenili način komuniciranja, za manjši poudarek na teoriji besedilnih vrst in večji na samem delu z besedili in podobno. Nov čas zahteva nove pristope.

Kakšno pa je stanje na področju jezikovne opremljenosti, mislim predvsem na jezikoslovne tehnologije. Ali močno zaostajamo?

V resnici je čudež, kaj vse smo s tako majhnimi sredstvi, kot se jih je v slovenski jezik vlagalo do sedaj, uspeli narediti. Strategija prav zato predvideva dodatno financiranje, ki bo v primerjavi z večjimi jezikovnimi skupnostmi omogočalo odpravo starih zaostankov ter ohranjalo naš korak s časom. Jezikovne tehnologije so odlična stvar, a so le del mnogo večjega gozda.

V kakšnem položaju je torej aktualna slovenščina?

Mislim, da potrebuje manj načelnega zavzemanja zanjo in več akcije. Naj postrežem s primerom iz prve roke. Vsakdo se bo strinjal, da moramo imeti Slovenci za izdelavo najrazličnejših temeljnih slovarjev na voljo čim boljše raziskovalce. To je načelna raven. In akcijska raven? Predlog, ki bi obravnaval znanstveno delo na slovarjih kot upoštevanja vredno pri vrednotenju znanstvenoraziskovalne upešnosti, je na ARRS v obravnavi že od leta 2010. Pri akciji se nam očitno ne mudi.

Katera so tista področja jezikovne politike, kjer je položaj slovenščine najslabše urejen? Je to jezik v visokem šolstvu?

Poleg tega tudi jezikovna opremljenost nasploh. Nato formalnopravni vidik – usklajenost posameznih zakonov. Pa pouk slovenščine od otroštva naprej. Odnos javnih uslužbencev do slovenščine. Ne smemo zanemariti tudi problematike priseljencev, ki jih moramo znati dobro naučiti slovenski jezik, in ne pozabiti na slovenščino po svetu. In še marsikaj. Na primer jezika skupin s posebnimi potrebami, od gluhih, slepih do ljudi, ki imajo probleme z branjem in govorom.

Reciva, da ima država jezikovno zavest. Kako bi jo ocenili?

Glede na to, da bo država našo resolucijo najbrž sprejela, je ta zavest dobra. Kako bodo konkretni ministri, a pomembna je tudi vloga drugih javnih uslužbencev, resolucijo finančno ter organizacijsko podprli in omogočili njene učinke, pa bomo videli kmalu. Izpolnjevanje posamičnih ukrepov bomo lahko konec koncev tudi povsem empirično merili.

Po študiju ste tudi latinist, da ne govoriva o tem, da ste izvrsten poznavalec slovenščine 16. 17. in 18. stoletja in avtor pomembnih publikacij o tem obdobju. Vemo, da ste tudi pesnik, na Wikipediji pa je ob vašem imenu zapisano, da ste tudi libretist in scenarist. Kaj vse to pomeni?

Pomeni, da bi pisal, če ne bi hodil v službo.