Metelkova: Dve desetletji drugačnega sloga

Alternativni družbeni in kulturni prostor v nekdanjih vojaških objektih avstroogrske in kasneje jugoslovanske vojske na Metelkovi v Ljubljani je ena uspešnejših zgodb v samostojni Sloveniji. Ne le kot kulturno središče, skupaj z muzejskim kompleksom in hostlom Celica je tudi opazna turistična točka v Ljubljani.

Metelkova mesto ima svojo predzgodovino v iskanju prostora, kjer bi nemoteno delovale alternativne oblike kulturnega izražanja. Sprva so bili tovrstni prostori v študentskem naselju v Rožni dolini, predvsem znani Disko Študent. Ko je bil pregnan iz kleti četrtega bloka v tamkajšnjem študentskem naselju, se je v osemdesetih alternativna kultura v Ljubljani dogajala v kulturnih domovih v Šiški in Šentvidu. Nato je ljubljansko alternativno ustvarjanje in druženje dobilo svoj domicil v stavbi nekdanjega dijaškega doma na Kersnikovi 4, kjer je začel delovati klub K4. Nekaj let kasneje se je zgodila Metelkova.

Družbeni aktivisti povezani v Mreži za Metelkovo so v začetku septembra 1993 zasedli stavbe nekdanje vojašnice, ki so jo zapustili vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Stavbe so bile sicer tik pred rušenjem, ljubljanska mladina pa si je želela prostore za druženje in ustvarjanje, ki bi temeljilo na principu samoregulative. Na podoben način se je kasneje osmislil zapuščen tovarniški kompleks Rog, KUD France Prešeren v Trnovem pa je prav tako dajal vse več zavetja sorodnim oblikam in načinom ustvarjanja in druženja. Avtonomni kulturni center Metelkova mesto so uredili večinoma s prostovoljnim delom, že ves čas pa obstaja grožnja, da bi lastnik zemljišča, Mestna občina Ljubljana, onemogočil delovanje. V precejšnji meri je Metelkova torej odvisna od dobre volje aktualnih mestnih oblastnikov, ki pa ji niso vedno naklonjeni. Leta 2006 je državni inšpektorat za okolje in prostor porušil urbano likovno skulpturo Mala šola, ker je bila stavba zgrajena brez ustreznih dovoljenj.

Konstruktivno sobivanje različnih kulturnih vsebin

Metelkova mesto ima različna klube in lokale: med njimi so klub Gromka – večnamenski prostor za koncerte, gledališke predstave in podobne dogodke, Klub Monokel – lezbični klub, Klub Tiffany – gejevski klub, Klub Channel Zero – glasbeni klub, Gala Hala – koncertno prizorišče, Menza pri koritu – glasbeno prizorišče in mladinski center, Jalla Jalla – artistični lokal ter galerije Alkatraz, Mizzart in Klub SOT24,5, ki je galerija del invalidnih umetnikov. Na Metelkovi je tudi Škratova čitalnica, ki je predvsem informacijski center in čitalnica ter prostor za filmske projekcije. Za program v teh prostorih skrbijo v društva organizirani aktivisti, sicer pa je tam še nekaj delavnic, studijev in ateljejev. Sestavni del scene na Metelkovi je tudi hostel Celica, kjer so nekdanje zaporniške celice vojaškega zapora spremenili v unikatne sobe in je postal svetovna atrakcija predvsem med mladimi popotniki. Hostel ima tudi galerijo in v svojem programu redne koncertne večere.

Celoten kompleks vojašnice, kjer so še Slovenski etnografski muzej, Narodni muzej Slovenije, Mirovni inštitut in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je vpisan v register nepremične kulturne dediščine. To je tudi primer konstruktivnega sobivanja različnih kulturnih vsebin.

Odnos med Metelkovo in Mestno občino Ljubljana je ciklično bolj ali manj strasten, zadnje čase pa se je nekako ustalil le na sofinanciranju programov klubov, skoraj nič pa ni namenjenega za vzdrževanje objektov. Vodja oddelka za kulturo MOL Mateja Demšič pojasnjuje, da občina za delovanje Metelkove na leto za programe na področju kulture nameni skupaj 91.000 evrov, od tega KUD Mreži 39.000 evrov, društvu KAPA za glasbeno umetnost 39.000 evrov in KUD Channel Zero za glasbeno umetnost 13.000 evrov. Za vzdrževanje objektov je občina letos porabila 12.657 evrov, in sicer za dodatno varnostno razsvetljavo ter ureditev in meritve električnih napeljav.

O statusu Metelkove Demšičeva pravi, da avtonomni kulturni center Metelkova mesto kot celota še nima urejene institucionalne oblike delovanja. Meni, da je od skupin na Metelkovi odvisno, kako se bodo organizirali. Koordinatorka programa kluba Gromka Jasna Babič pa pojasnjuje, da je Metelkova za Ljubljano in Slovenijo pomembna predvsem zaradi treh vidikov: omogoča program, ki ni vezan na komercialno uspešnost, poleg domače produkcije lahko na Metelkovi zasledimo ogromno tujih izvajalcev in čeprav center ne določa smernic, ima posluh tako za nove glasbene in druge smernice. Kakor koli, Metelkova se zdi še vedno prvi in zadnji branik alternativne kulture v Ljubljani in širše.

Na naše vprašanje, ali je še kje mogoče za tako malo javnega denarja dobiti toliko kulture, pa Babičeva odgovarja, da nekateri prostori oz. društva na Metelkovi delujejo brez kakršnekoli podpore javnih sredstev. »Hkrati pa Metelkova ne zmore zadovoljiti vsem programskim željam in ponudbam kulturnih organizatorjev in ustvarjalcev. Glede na trenutne turbulence v zvezi s K4 in KUD France Prešeren obstaja bojazen, da bo ta pritisk še večji.« pravi Babičeva.

»Smo pač prevladujoče nekulturna država«

Dr. Sandra Bašić Hrvatin, profesorica na koprski Fakulteti za humanistične študije in aktivistka za avtonomna javna polja, o pomenu avtonomnega prostora Metelkove pravi, da v času privatizacije izginjajo številni javni prostori. »Imeti, zadržati in obraniti avtonomni prostor Metelkove je ključnega pomena. To dokazuje, da je možno imeti skupnostne prostore mimo prevladujočih oblik komercialnega izkoriščanja prostora, stvari in ljudi.«

Bašičeva še dodaja, da je morda skrajni čas, »da opustimo to dihotomijo, ki predpostavlja tudi vrednostno ocenjevanje. V avtonomnih prostorih je alternativno kulturno izražanje uradno. Tam ni hierarhije kulturnega izražanja kot tudi ne kulturnega razsodnika, ki ljudem zapoveduje oblike izražanja.« Prav tako meni, da ne v Ljubljani, ne drugod po Sloveniji ni dovolj prostora ne le za alternativno kulturo, ampak za kulturo nasploh. »Smo pač prevladujoče nekulturna država.«

Svoj čas je bila alternativna kultura nosilka tudi političnih sprememb. In po mnenju Bašić Hrvatinove ima še vedno tako moč. »To kar je znano kot alternativna kultura, je zame specifična politična moč, ki se ne zmeni za obstoječo razporeditev političnih elit. To je obenem edina alternativna politika v tem trenutku.«