Nagrajenka Prešernovega sklada 2012: Maruša Zorec, arhitektka

Stari prostori odražajo duh preteklosti in Zorčeva naredi vse, da bi ga ohranila tudi po prenovi. Novo je zanjo nadaljevanje obstoječega, ki ga ne posnema, ampak z nadgraditvijo in dograditvijo oba dela poveže v harmonično celoto. Je privrženka arhitekture diskretnih sprememb, kar se je posebej pokazalo pri prenovi Naskovega dvorca (nekdaj Vetrinjskega) v Mariboru, ki ohranja obstoječo strukturo, novi materiali in domiselni detajli pa so mu vdihnili potezo sodobnega časa.

Zorčeva pretanjeno ustvarja različne ambiente, od javnih do intimnih in kontemplativnih. Tako, recimo, osrednje dvorišče gradu Ravne na Koroškem, 
Naskov dvorec ali glavni trg na Brezjah vabijo k druženju, medtem ko kapela ob ljubljanski frančiškanski cerkvi vabi k umiritvi, kontemplaciji in podobno tudi pokopališka vežica v Šmarju - Sap. Izmed vseh prvin, ki ustvarjajo prostor oziroma atmosfero, se ji zdi svetloba najpomembnejša, podoba in forma pa ji ne pomenita veliko. Njeni posegi v obstoječe stavbno tkivo so subtilni in spoštljivost do obstoječega, če je to dobro, skuša Zorčeva privzgojiti tudi študentom fakultete za arhitekturo, kjer je docentka. Študentom dopoveduje, da je arhitektura predvsem namenjena ljudem in njihovim potrebam in da morajo biti zaradi njih arhitekti občutljivi do prostora in pazljivi pri oblikovanju novega. Zorčeva je 
v skupini z drugimi arhitekti zelo aktivna pri varovanju arhitekturne dediščine in pri ozaveščanju o njeni vrednosti, kajti pri nas do nje nimamo pravega odnosa, zaradi česar smo podrli precej dobrih ­arhitektur.

Po svojih močeh si prizadeva za ohranitev starih, lepih hiš in stavbnih kompleksov, kajti nova arhitektura prepogosto razvrednoti prostor in bivalne razmere. Pravi, da arhitektura ne izraža le znanja, ampak je lahko tudi odraz arhitektovega značaja, odprtosti in spoštovanja do drugih. Glavni namen njenih arhitekturnih posegov je odpreti ali zamejiti prostor, oblikovati celoto in načine gibanja po prostoru. Rada ima odprte, prazne prostore, s posebno atmosfero ali svetlobo, ki jih je najpogosteje najti v naravi, zapuščenih vaseh ali hišah. Pomembno se ji zdi, da je arhitektura usklajena z naravnim in urbanim kontekstom. Resda mora biti vedno v koraku s časom, vendar je za Zorčevo izhodišče obstoječa situacija, kajti vsaka arhitektura izhaja iz preteklih izkušenj. Zanjo je dialog z obstoječim izziv, pri katerem se v arhitekturni praksi najbolje znajde.